Od GSO do monstrumov

Domača statistična stroka je v »laboratoriju« razvila povprečno slovensko občino, »gensko spremenjeni organizem« (GSO). Kot da bi trzinski župan, generacije 1970 in še nekaj, vodil občino, veliko kot Celje in z brezposelnostjo Ljubnega, volili pa bi ga Hrastničani, 42-letniki v štirisobnih stanovanjih, devet let starih avtih in s plačo okrog tisočaka. Z dobrinami, torej, ki ne jamčijo tudi povprečne količine prijetnosti življenja prebivalca občine GSO.

Bolj kot povprečje, ki mu je še najbliže štajerski »model« bivanja, vzbujajo skrb slovenske skrajnosti. Odstopanja navzdol se kopičijo na vzhodu in jugu, navzgor tečejo od Gorenjske proti osrednjemu delu države. Če je povprečje mlačno, bi bili občini bodisi iz slovenske mizernosti bodisi iz superlativov prava monstruma.

Prvi bi imel rekordno brezposelnost (Dobrovnik), rekordno žensko brezposelnost (40-odstotna v Osilnici), najmanj delovno aktivnih (Osilnica), najnižje dohodke (Osilnica), najmanj zbranih odpadkov (Osilnica) in največ naseljenih stanovanj, ki ne bi zagotavljala higienskega minimuma (Hodoš). V tej najmanjši občini vsako tretje stanovanje nima toaletnih prostorov niti vode in elektrike.

Drugi statistični monstrum bi sestavljali prebivalci Ljubljane, preseljeni na Kočevsko, v razkošno odransko stanovanjsko povprečje z več kot sto kvadrati ter s trboveljskim voznim parkom in pomlajeni na dobrih 37 let, kolikor jih v povprečju štejejo občani Gorenje vasi - Poljan. Dodajmo jim še ščepec žirovske brezposelnosti, nagradimo s cerkljansko plačo in jim zabičajmo, naj ločujejo odpadke kot Domžalčani ter se ločujejo manj kakor v Dobrepolju - in monstrum je tu ...