Od krivde do greha

Simbolično je, da spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam stoji ob Kongresnem trgu. Tam se je, vsaj v času po razpadu Avstro-Ogrske in nekoliko pred tem, snovala novejša slovenska zgodovina. Novelo zakona o tem spomeniku so poslanci sprejeli pred osmimi leti in v vsakdanjem jeziku se zdaj govori predvsem o spomeniku sprave. Kot tak, kot je videti v javnih odzivih politične javnosti, ne uživa podpore »plebiscitarne« večine. Tako se kaže vprašati, kaj je prava vsebina tega projekta, za katerega formo je z uzakonitvijo postopka stopila slovenska država.

Med poznavalci velja, da je idejo za spomenik 1983 z esejem Krivda in greh tlakovala Spomenka Hribar. Šlo je za pripoznanje pomena Kocbekovega pričevanja v intervjuju, ki sta ga 1975 v Trstu objavila Boris Pahor in Alojz Rebula. Tema, ki je dotlej veljala za tabu, je bila likvidacija domobrancev. Hribarjeva je iz zločina, ki ga je kot nesprejemljivega razkril Kocbek, ni pa mu odrekel politične veljave, izpeljala potrebo po narodni spravi. Podlaga je bila tudi Kocbekova ugotovitev o prevrednotenju vrednot, v katerem je na račun družbe postalo dopustno ubiti človeka ne glede na njegove osebne okoliščine in ne glede na tragične dimenzije položaja, v katerem se je objektivno znašel, morda tudi brez prave lastne volje. Političnemu okviru je hotel dati personalistično dimenzijo.

Hribarjeva je prepoznala in izpeljala tragičnost vsake posamezne, individualne človekove smrti, za vsako posamično smrtjo namreč stoji človeški obraz, in iz tega se je rodila ideja o priznanju vrednosti konkretnih, ne abstraktnih ljudi, teh, ki so bili nemara »krivi po nedolžnem«. Prepoznala je tudi moralno zalogo dostojanstva človeka, ki se ga ne meri le s političnimi, temveč s civilizacijskimi kriteriji. Mali narod v svojem boju za obstoj, je povedala, je po nedoumljivi človeški usodi postal svoj lastni krvnik in kaznovalec: zato, da bi si priznali tragičnost tega stanja, bi v srcu Ljubljane morali postaviti obelisk, ki bi v nebo kričal o tragediji malega naroda.

Od tedaj pa do danes smo priče sestopanja te ideje iz personalistične, osebno-tragične ravni nazaj na politično, celo politično-sistemsko ali ideološko raven. Bolj ko se interpretacije politično ožijo, bolj ko se zaostruje vprašanje, kdo je bil v drugi svetovni vojni na pravi in kdo na napačni strani, bolj je bolečina ljudi, njihovih družin in njihovih okolij politično in ideološko uporabna. Končno je v polju politične interpretacije sprava kot ideja že izgubila svojo vsebino in svoj pomen. Ljudje, ki so živeli tisti čas, so ostareli, se idejno utrudili in se umaknili v zasebnost. Med ljudmi je sprava praktično že zaživela, državo je povozil pragmatizem političnih interesov, ki ga vzpodbuja in podpira tudi neoliberalistična ideologija surove moči in bitke za oblast in moč.

Kar so v obliki spomenika vsem žrtvam vojn odkrili predsednik države in drugi visoki predstavniki države, ne predstavlja enotnosti nacije, je povedala Spomenka Hribar. Gre za dva ločena zidova, ki še naprej izpričujeta razdeljenost. Toda država, kot pravi zakon, ni postavila spomenika spravi, temveč žrtvam vojn, in še naprej bo odprto vprašanje, ali si sprave v resnici sploh kdo želi, kajti »nesprava« je politično zelo koristna.