Tiskane izdaje
Bi se lahko strinjali, da je pot propada Komisije za preprečevanje korupcije tlakovala trojka Klemenčič-Praprotnik-Selinšek s svojim odstopom? Ne. Za seboj so pustili institucijo, eno redkih v državi, ki se je iz brezzobega tigra prelevila v môro političnih elit. Ustanovo, ki so ji državljani zaupali. Pa leto dni in pol pozneje?
Samo ponovimo lahko, kar smo zapisali ob imenovanju Borisa Štefaneca in poznejših škandalih. Od uvoda, ko ni zmogel toliko dostojanstva, da bi ob razkritju strankarske pripadnosti in očitne neprimernosti za funkcijo, ki jo je prevzemal, odstopil. Do še kar trajajočega epiloga, ko je KPK spravil do trenutka, ko lahko le še izklopimo aparature. Morda res ne ve, ampak omejil in skoraj uničil je boj proti družbenemu rakavemu tkivu. Komisija je v terminalni fazi.
Da ne bo pomote: Štefanec je kriv samo toliko, da ne zmore drobnega, a ključnega koraka, torej podpisa pod nepreklicno odstopno izjavo. Vsa krivda je še naprej v predsedniški palači. Tudi pri Borutu Pahorju lahko le ponovimo že zapisano: dokončno sesutje lahko prepreči le on. Z jasnim in glasnim pozivom Štefanecu, naj odstopi. Novembra lani smo zapisali: »Danes je torej prvi dan štetja, koliko časa bo predsednik potreboval za odločen poziv k odstopu. To bo tudi preverjanje, ali in kako odgovornost tudi zares prevzema.«
Nov november je pred vrati, odgovornosti predsednik še ni prevzel. Največja napaka v predsedniški karieri pa kriči še naprej. Zgodila se je, ko ni pospravil nalivnega peresa in odslovil kandidata. Kar je bila zelo velika priložnost in - dolžnost.
A se ne slepimo, da bo po letu in pol molka kaj drugače. S Štefanecem se morata odločiti le še, kdo od njiju bo v mrtvašnici KPK do vrha slavnostno potegnil zadrgo.
