Tiskane izdaje
Zgodovina vladnega kadrovanja za vstop posameznikov v tožilske vrste oziroma njihovih napredovanj znotraj tožilske hierarhije ne pozna primera, kakršen je primer vodje kranjskega okrožnega tožilstva. Po dobrem letu in pol je višja državna tožilka Irena Kuzma pred dvema tednoma od vlade namreč dobila sklep.
V njem tožilki sporočajo, da ne bo vrhovna državna tožilka. Irena Kuzma se je julija 2012 prijavila na razpis za prosto mesto na vrhovnem državnem tožilstvu. Državnotožilski svet in generalni državni tožilec Zvonko Fišer sta njeno kandidaturo podprla, kaj vse se je potem dogajalo v vladnih vrstah, je še vedno skrivnost.
Dejstvo je, da tožilski sklep prejšnje vlade – v času katerega so pristojnosti za tožilstvo prešle s pravosodnega (Pličaničevega) na notranje (Gorenakovo) ministrstvo –, s katerim je Janševa vlada januarja 2013 zavrnila predlog za njeno imenovanje za vrhovno državno tožilko, ni bil vročen. »Problem« je podedovala vlada, ki zdaj opravlja tekoče posle, v mandatu katere je tožilstvo iz pristojnosti notranjega ministrstva (Virantovega) spet prešlo pod pravosodnega (Pličaničevega). Z njim je opravila zelo formalistično. Tožilki je vročila »predmetno odločbo Vlade RS«.
Irena Kuzma je vodenje kranjskega okrožnega tožilstva prevzela pred štirinajstimi leti, ko je tožilsko organizacijo vodila Barbara Brezigar, zato so o njej govorili kot o »desni« tožilki. Toda kmalu so se v postopkih, ki jih je vodilo kranjsko tožilstvo, znašli tako desni kot levi. Očitno je v politiki nastala zmeda. In ta se izkazuje v obeh vladnih sklepih.
Ne bomo sodili niti o strokovnem delu tožilke niti o tem, ali je kot vodja tožilstva imela neprimeren odnos do svojih uslužbencev (tožilka je namreč izgubila delovni spor s svojo nekdanjo uslužbenko). O tem so se izrekle pristojne institucije.
Lahko pa sodimo o ravnanju vlade. Ta ima v svojih rokah moč, da odloča o tem, kdo bo oziroma ne bo postal tožilec, kdo bo oziroma ne bo napredoval in kdo bo oziroma ne bo razrešen s tožilske funkcije. To pomeni, da odloča o ljudeh, od katerih je odvisno, ali se bodo posamezniki znašli v kazenskih postopkih ali se ne bodo. Nedvomno take kadrovske odločitve od vlade zahtevajo odgovorne presoje. Sklep Janševe vlade o neimenovanju Kuzmove za vrhovno državno tožilko je napisan na šestih vrsticah, sklep Bratuškove vlade pa na dvanajstih. Oba sta brez obrazložitve in brez pravnega pouka. Upamo si napovedati, da bosta pred upravnim sodiščem padla. Nekaj primerov iz preteklosti to potrjuje.
Razlogi, zaradi katerih je vlada zavrnila napredovanje Kuzmove, so tako še vedno popolna neznanka. Jasno je, da je vsaka vladna odločitev politična. Toda to je ne opravičuje, da si privošči kadrovsko domačijskost, in je ne odvezuje od dolžnosti, da svoje odločitve utemeljuje. Takšno ravnanje namreč vodi v skrajno arbitrarnost. V času, ko se zdi, da ni več tolerance do spornih ravnanj nosilcev politične in gospodarske moči, so zato taki vladni signali slabi. Slabi zato, ker četudi policija napiše še tako perfektne ovadbe, ni tožilcev, ki bi jih spravili do sodišča, potem je bolje, da priznamo, da nam je spodletelo.
