Od srca h praksi

Jezikovna (ne)higiena je v tesni korespondenci z intelektualnim in izobrazbenim nivojem posameznikov in okolja.

Objavljeno
22. februar 2015 19.10
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Beseda materinščina človeka zbode pri srcu, saj je materni jezik vendarle nekaj, kar je povezano s prvo osebo, na katero smo bili tesno navezani. Materinščina je tekla v nas skupaj z materinim mlekom in njeno ljubeznijo. Ker pa Slovenci materinščino zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin pojmujemo tudi kot svojo osnovno domovino, je razlogov za srčne reakcije ob njenem mednarodnem dnevu toliko več. No, saj s srčnostjo ni nič narobe, toda zadeva gre rada predaleč, komentatorji ob tem dnevu pogosto zapadejo v domoljubno patetiko, katere zlati standard je opominjanje, da je naš jezik iz vseh strani ogrožen in da smo svojo slovensko dušo prodali globalizacijskemu in še kakemu hudiču. Tovrstno naravnani diskurz vodi v prazno, saj je za mnoge, posebej tiste, ki bi se jih moral dotakniti, odbijajoč.

Kako torej govoriti o slovenščini tako, da bo to primerno za današnjo rabo, se pravi ne iz nekih skrajnih čistunskih in patriotskih nagibov, temveč povsem praktično?

Recimo takole. Približno dva milijona ljudi, ki jim je slovenščina materinščina, se mora zavedati, da je to jezik, v ki ga (verjetno edinega) obvladajo do potankosti. V njem čutijo vse drobne pomenske razlike, v njem sanjajo in čustvujejo in počnejo še marsikaj drugega. Slovenščina je njihovo najboljše in najbolj sofisticirano orodje za sporazumevanje s svetom. Zato je v interesu vsakega posameznika, da obvlada tudi normirani del jezikovne prakse, skratka, da pozna slovensko besedišče ter slovnična in pravopisna pravila. Ko vidim slovnične napake v napisih na javnih mestih, recimo tistega »Kava za sabo«, ali na televiziji slišim kuharico, ki bo »v testo umesila dva jajca«, se ne ustrašim toliko za slovenščino samo in še manj za slovenski narod, bolj se mi zasmili avtor napisa ali govorec, saj mi njegov jezikovni izdelek govori o tem, da je neizobražen. Jezikovna (ne)higiena je v najbolj tesni korespondenci z izobrazbenim in intelektualnim nivojem posameznikov, veliko bolj kot s stopnjo njihovega patriotizma.

To je tisto, kar moramo dopovedati ljudem, predvsem mladim. Pustimo narod ob strani, v njihovem osebnem interesu je, da so dobro jezikovno opremljeni. Njihovo življenje bo lažje. Znali bodo napisati prošnjo za službo, v kateri bodo vse vejice, znali bodo napisati pritožbo davčni upravi s pravilnimi velikimi začetnicami, morda bodo napisali ljubezensko pismo, v katerem bodo pravilno uporabljali svojilni zaimek, medijem bodo poslali izjavo, v kateri bodo vsi skloni na svojem mestu. Če bomo imeli generacije suverenih uporabnikov slovenščine, se bodo tudi vsi drugi izzivi, ki so pred jezikom, zdeli manj grozljivi in lažje rešljivi. A ki morda vseeno niso tako grozljivi, kot nas radi podučujejo varuhi te svetinje, saj je po oceni strokovnjakov slovenščina »vitalen in polnofunkcionalen jezik«.