Od vzklikov do godrnjanj

Vse bolj jasno se kaže, da je Maribor leta 2012 s projektom Evropske prestolnice kulture (EPK) precej po spletu srečnih okoliščin doživel trenutek kulturnega razcveta, ki se ne bo nikoli več ponovil. Še več, če je bilo pričakovati vsaj minimalni preskok pri infrastrukturnem in vsebinskem obsegu kulturne ponudbe ali – če še nekoliko znižamo standarde – vsaj ohranjanju obsega in kvalitete ponudbe iz časov pred izvedbo EPK, se je spirala obrnila strmo navzdol.

Vsi visokoleteči načrti novih dvoran ter galerij in muzejev so danes pozabljeni, številni dolgoročni programi EPK so v dveh letih že ugasnili, z osnutkom mestnega proračuna za prihodnje leto, ki predvideva drastično zmanjšanje ali celo popolno ukinitev financiranja kulturnih vsebin, pa bodo očitno ostali le še ostanki ostankov. Lahko bi uporabili argument, da če denarja ni, ga pač ni. Vendar bo očitno Maribor pionir vsaj na tem področju, saj skoraj nikjer drugje takšni argumenti ne veljajo kaj dosti, najboljši dokaz so nedavno sklenjena pogajanja med vlado in javnim sektorjem, kjer kljub milijardnim primanjkljajem vlada ni vztrajala pri nobenem omembe vrednem varčevanju.

Mariborski kulturniki seveda nimajo takšnega vpliva in moči kot ves javni sektor, česar se očitno zaveda tudi župan Andrej Fištravec. Verjetno ima zato v načrtu, da nekaj tednov posluša protestne vzklike, ki bodo prej ali slej prešli v glasna negodovanja in na koncu izzvenela v resigniranih zasebnih dialogih. Vendar bo imel takšen scenarij veliko negativnih učinkov. Najprej je to sam pomen kulture in s tem povezanih ustvarjalnih energij, ki dajejo temeljni pečat vsakemu urbanemu okolju, drugi je neposredna usoda avtorjev, ki bodo ostali ali na cesti ali pa bo njihov ustvarjalni potencial omejen na minimum, tretji pa najverjetnejši popoln eksodus kreativnih ljudi iz Maribora, ki si bodo pač poiskali bolj stimulativno okolje.

Prav lahko se tudi zgodi, da bo mariborski župan izbral morda najbolj neposrečeno potezo, namreč da bo zagotovil denar za plače kulturnikov, vsaj večine, medtem ko sredstev za programe ne bo. Tako bomo priča paradoksalnemu položaju, ko bomo imeli sicer formalno delujoče institucije, a bodo to muzeji in galerije brez razstav, gledališča brez predstav in dvorane brez koncertov. Tudi nekatere festivale, denimo Festival Borštnikovo srečanje, bo župan poskušal ohraniti, vendar se zastavlja vprašanje, če bo tako osiromašen projekt sploh še zanimiv oziroma ali ga ima v miniaturni različici sploh pomen ohranjati.

Roko na srce, financiranje slovenske kulture nikakor ni brezmadežno, najde se veliko privilegiranih ustvarjalcev, ki so na podlagi lobiranj glede na svoj opus deležni nesorazmerno velikih sredstev. Verjetno je kakšen takšen tudi iz Maribora, večina pa je že sedaj krpala konec s koncem. Vse nevladne organizacije s področja kulture so, denimo, lani za celoletne projekte prejele desetino vsote, ki jo na občini na mesec porabijo za plače.