Hitlerju na sledi. Dan za dnem. Od zibelke do groba

Nemški zgodovinar avtodidakt, Harald Sandner, je natančno popisal vsak dan diktatorjevega življenja.

Objavljeno
15. april 2016 10.00
Posodobljeno
17. december 2017 22.00
Matija Grah
Matija Grah

Samouk

Harald Sandner se je rodil leta 1960 v mestu Coburg. Zgodovina ga je začela zanimati že s trinajstimi leti, ko mu je pod roke prišla takrat prelomna, izjemno obsežna Hitlerjeva biografija izpod peresa Joachima Festa, publicista, dolgoletnega urednika in soizdajatelja nemškega konzervativnega časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je zatem objavil tudi odmevno biografijo Hitlerjevega dvornega arhitekta Alberta Speera. Sandner nikoli ni študiral zgodovine. Kljub temu je šolani trgovec avtor več zgodovinskih del.

Eno od njih je posvetil rodnemu Coburgu. V njem je temeljito obračunal z njegovo nacistično zgodovino, ki jo to, kot tudi druga nemška mesta, danes skuša zamolčati, kolikor je vendarle javno znana, pa vsaj bagatelizirati. Hitler naj bi Coburg – tako trdi legenda – obiskal samo trikrat. V resnici, kot je dokazal Sandner, se je v mestu mudil kar sedemnajstkrat. Coburg je bil poleg tega prvo nacistično mesto v Nemčiji. Prvo je imelo župana, ki je bil član NSDAP, bilo je tudi prizorišče prvega preganjanja Judov, in to kar sredi belega dne, na ulici, vsem na očeh.

Neka druga legenda pravi, da naj bi se Hitler izogibal Hamburgu, češ da naj bi bilo pristaniško mesto na severu zanj preveč kozmopolitsko. Sandner je dokazal, da je diktator med letoma 1926 in 1939 v Hamburgu preživel kar 75 dni.

Raziskovanje nacistične zgodovine je bilo hkrati tudi  Sandnerjev obračun z njegovimi predniki. Njegovi stari starši so bili veliki občudovalci Hitlerja. »Moji predniki so bili normalni ljudje, ljubeči ljudje. Toda na koncu koncev so bili nacisti. Niso sicer bili člani partije, toda njeni liniji so bili zvesti vse do zadnjega,« pripoveduje Sandner.

Še danes ne more razumeti, zakaj. Še zlasti, ker je njegova družina zaradi Hitlerjeve politike izgubila tako veliko. Njegovo staro mamo so po koncu vojne pregnali iz Sudetov na Češkoslovaškem in svoje življenje si je morala v Nemčiji ustvariti na novo. Kljub temu ni nikoli rekla žal besede čez diktatorja. »Jaz sem prvi demokrat v svoji družini,« lakonično doda Sandner.

Knjigo sestavljajo štirje zvezki, obsega 2432 strani in stane 399 evrov, s CD-jem vred pa 499 evrov. Naslovljena je tako suhoparno faktografsko, stvarno, da bolj ne bi mogla biti: Hitler. Itinerarij (Hitler. Das Itinerar). Luč dneva bo zagledala konec aprila. Je najpomembnejši založniški projekt berlinske založbe Berlin Story Verlag v vsej zgodovini njenega obstoja. Dvorana sredi Berlina, v kateri jo bodo 25. aprila prvič predstavili javnosti, je že zdavnaj razprodana. Interes je ogromen. Tako strokovne kot splošne. Ni težko razumeti, zakaj.

Harald Sandner, nemški zgodovinar samouk, je prvič v zgodovini raziskovanja diktatorjeve biografije sestavil popoln popis Hitlerjevega življenja. Pospremil ga je od zibelke do groba. Za vsak dan njegovega življenja je skušal določiti kraj in poslopja, v katerih se je nahajal, jedel in spal, pot, ki jo je premeril, prevozno sredstvo, ki ga je uporabil, družbo, v kateri se je nahajal, ter kaj je tistega dne počel. Marsikdaj so njegove navedbe celo do ure natančne.

Projekt za dve desetletji življenja

Zgodovinarji navadno rekonstruirajo itinerarije antičnih in srednjeveških vladarjev. Njihove poti največkrat opišejo takrat, kadar so se ti odpravili na dolga, več mesecev trajajoča potovanja, vodili vojne itn. Sandner je ta pristop, ki je poznan iz proučevanja antičnih in srednjeveških osebnosti, prestavil v 20. stoletje.

Gigantski projekt je Haraldu Sandnerju vzel dve desetletji življenja in od njega zahteval mnogo odrekanja. Namesto da bi si privoščil zasluženi letni dopust, je obračal liste papirja in brskal po fasciklih v arhivih; namesto da bi si po delovnem dnevu privoščil večerni počitek, je do polnoči neutrudno, kos za kosom, zlagal sestavljanko Hitlerjevega življenja. »Na neki točki je projekt postal moja obsesija,« priznava Sandner.

Kjer je bil Hitler, tam je bila oblast

Nemški diktator se je rodil 20. aprila 1889 v Mestu Braunau am Inn v tedanji Avstroogrski, današnji Avstriji. Samomor je storil 30. aprila 1945 v bunkerju sredi takrat že popolnoma porušenega Berlina. Živel je 56 let in 10 dni. V 4473 dneh svoje vladavine in že zlasti v 2068 dneh druge svetovne vojne je spremenil obličje sveta in desetinam milijonom ljudi prinesel obubožanje, bedo, trpljenje in smrt.

Sandner je stanovanja, v katerih je živel, restavracije, v katerih je obedoval, prenočišča, v katerih je prenočil na poti, umestil v Hitlerjev zasebni, politični in vojaški kontekst. Ker je Hitler vladal z diktatorskimi pooblastili in je bila oblast siceršnjih državnih institucij odvisna od njegovega blagoslova, se center oblasti Tretjega rajha ni nahajal v kanclerski palači, niti na sedežu kake druge oblastne institucije, temveč tam, kjer se je trenutno zadrževal kancler nemškega rajha. Prav zato je toliko pomembneje, kje in v kakšni družbi je Führer sprejemal odločitve.

Skopo poročanje zamenjajo hvalospevi

Hitler je svoje politično udejstvovanje pričel po koncu prve svetovne vojne, leta 1919. Viri iz tega začetnega obdobja so sicer skopi, a nevtralni. To se zelo kmalu spremeni.  Poročanje o njegovem dejanju in nehanju je naglo postalo čedalje bolj odvisno od politične opredelitve vsakokratnega poročevalca oziroma novinarja. Stvarne informacije zaradi tega prično usihati, nadomesti jih bodisi glorificirajoče bodisi popolnoma zavračajoče poročanje. Dejstva nadomestijo stališča in komentarji.

Fotografij iz tega obdobja je malo, saj Hitler iz političnih razlogov ni želel, da bi ga fotografirali. Še leta 1923 je fotoreporter, ki je kljub temu skušal posneti fotografijo vodje, znal imeti hude težave z njegovo telesno stražo.

Vpliv kulta osebnosti

Eden najbolj dokumentiranih obdobij Hitlerjevega življenja je njegov predvolilni boj leta 1932, med katerim je kot prevozno sredstvo prvič v zgodovini volilnih kampanj uporabil letalo in prepotoval Nemčijo širom in počez - z velikim propagandnim uspehom. Nasprotno je Hitlerjeva avtobiografija Moj boj po Sandnerju kot zgodovinski vir popolnoma neuporabna.

Podobno velja za prvo petletko njegovega vladanja, za čas med letoma 1933 in 1938. V uistosmerjenem tisku sicer mrgoli hvalospevov Führerju, dejstev pa je komaj kaj. Tista, ki so, pa so pogosto zavajajoča. Tako je npr. Weimarer Zeitung 31. marca 1933 o mestu Weimar napisal, da , »Hitler ni nobenega drugega mesta obiskoval pogosteje in v nobenem drugem mestu imel tako pogosto pomembne govore« kot ravno v Weimarju. Prvega avgusta 1937 je časnik Goslarer Neueste Nachrichten povsem isto zapisal o mestu Goslar. Nič od tega ni držalo, resnica je bila drugačna. Toda takšne navedbe so bile skladne z nastajajočim kultom Hitlerjeve osebnosti, prispevale pa so tudi k ugledu lokalnih partijskih veličin.

Führerjeve tajne poti

Na eni strani so uradna, javna Hitlerjeva potovanja po Nemčiji, ki so večinoma dobro dokumentirana. Drugo plat tvorijo skrivne poti, o katerih v tisku in na drugih mestih ni nikakršnih poročil, vrh tega sta bila pot in povod zanjo strogo zaupna. Le-te je po Sandnerju mogoče rekonstruirati na podlagi zapiskov ljudi, ki so Hitlerja spremljali iz dneva v dan. Taki viri so na primer dnevniki Martina Bormanna ali rokovnika Hitlerjevega služabnika Heinza Lingeja ter Hitlerjevega adjutanta Maxa Wünscheja. Dodaten vir, ki prispevajo k lociranju Führerja, so navedbe kraja v pismih, raznih posvetilih, vpisi v knjige gostov, pa tudi zapisniki Hitlerjevih zdravniških pregledov.
Tu in tam je Harald Sandner kraj, v katerem se je Hitler tistega dne nahajal, rekonstruiral na podlagi izdanega računa. Tako je na primer Hitler 17. septembra 1931 z gotovino poravnal nakup avtomobilskih gum. Tozadevni račun se je po naključju ohranil v nemškem zveznem arhivu.

Brisanje lastne preteklosti

Dodatno težavo pri rekonstrukciji diktatorjevega življenja je predstavljalo njegovo stalno prizadevanje, da bi zabrisal sledove svoje v prenekaterem pogledu nič kaj ugledne preteklosti. Ne nazadnje tudi zato, da bi političnim nasprotnikom odvzel oporne točke za njihove morebitne napade nanj. Tako je bilo npr. v Tretjem rajhu prepovedano objaviti kakršnokoli listino, ki je bila povezana z njegovo mladostjo ali starši.

Položaj se je znova temeljito spremenil z napadom na Poljsko in izbruhom druge svetovne vojne 1. septembra 1939. Hitlerjevih poti je bilo vse manj, o tistih, ki jih je opravil, pa javnost čedalje pogosteje ni bila obveščena. Kot kraj, v katerem se je nahajal, je bil med vojno pogosto naveden zgolj »Führerjev štab«, ki pa, kot je znano, ni bil en sam. Takšne navedbe puščajo vprašanje natančne lokacije neodgovorjeno.

Sicer pa za čas druge svetovne vojne po Sandnerju velja, da dlje ko je vojna trajala in bolj ko se je položaj na frontah slabšal, redkeje se je Hitler pojavljal v javnosti. Govori v javnosti so postajali redkejši, namesto Hitlerjaso zbrani publiki spregovorili najvišji funkcionarji NSDAP.

Okoli osemdeset Hitlerjevih biografij

Hitlerjevo življenje je tako sistematično raziskano kot življenje le malokaterega Zemljana. O njem je napisanih okoli osemdeset biografij, ki jih lahko štejemo za resna zgodovinska dela. Kljub temu v našem védenju o njem še naprej vztrajajo luknje in eno od pomembnih je zdaj zapolnil Harald Sandner.

Amaterski zgodovinar in šolani trgovec je zaposlen v nekem logističnem podjetju, kjer je zadolžen za obdelavo podatkov. Sposobnost zbrati in proučiti veliko množico podatkov je bila zagotovo tista lastnost, brez katere priprava tako obsežnega zgodovinskega dela kot je Hitler. Itinerarij, ne bi bila možna. Ne nazadnje o velikopoteznosti Hitlerjevega potopisa od zibelke do groba ne govori le podatek, da obsega debelih 2432 strani, ampak da je v njem objavljenih kar 2211 fotografij, od katerih je 1494 zgodovinskih, 717 pa jih izvira iz sodobnega časa.