Odgovor je v skodelici kave

Španka Imane Rachidi je nedavno prejela prestižno nagrado evropske komisije za raznolikost. Anglež Lee Marlow in Maltežanka Kim Dalli sta bila zanjo nominirana. Da Imane Rachidi lahko preživi kot novinarka, piše za šest medijev; Marlowa so odpustili nekaj tednov po tem, ko je objavil prispevek, za katerega je bil nominiran; Kim Dalli je danes zaposlena pri mobilnem operaterju.

Ko je lani Evropo zajel begunski val in so se na množico nesrečnikov Evropejci začeli različno odzivati, so se v evropski komisiji vprašali, kako bi krepili strpnost in razumevanje v multikulturnih in malo manj multikulturnih družbah stare celine.

Frans Timmermans, prvi podpredsednik evropske komisije, pristojen za boljšo zakonodajo, je po poročanju organizacije Equinet na prvem kolokviju o temeljnih človekovih pravicah z naslovom Strpnost in spoštovanje: preprečevanje in spopadanje z antisemitizmom in antimuslimanskim sovraštvom v Evropi oktobra lani dejal: »To je čas, ko se moramo vsi potruditi, da se bomo bolje razumeli, da bomo svet gledali skozi oči sosedov in daljnih sorodnikov, zato da bomo lahko premagali strahove in celo sovraštvo med narodi. Novinarji nam ponujajo priložnost za to, s svojimi besedami in zgodbami o ljudeh, kot smo mi.« Vera Jourova, komisarka za pravosodje, potrošnike in enakost spolov, pa je dodala: »Novinarji imajo ključno vlogo pri promociji vključujoče družbe. Podpirati moramo tiste, ki preiskujejo diskriminacijo in krivice ter pišejo prispevke, s katerimi branijo demokracijo, enakost in spoštovanje človekovih pravic.«

Tenkočutno poročanje in grožnje s smrtjo

Na kolokviju so naznanili tudi številne ukrepe evropske komisije; med drugim so zasnovali vseevropsko priznanje za novinarsko poročanje o raznolikosti (European Journalist Award on Diversity). Posebno pozornost so namenili raznolikosti ver in prepričanj. Pri izboru finalistov iz držav članic Evropske unije so se osredotočili na tiste novinarje, ki ozaveščajo javnost o diskriminaciji in njenih posledicah, spodbujajo njihovo družbeno sprejemljivost ter razbijajo stereotipe in napačna dojemanja o verskih manjšinah. Finaliste so povabili v Dublin, kjer je potekalo letno srečanje evropskih listin za raznolikost (Diversity Charters), trem novinarjem pa podelili nagrade za njihove izstopajoče prispevke.

Poleg Imane, ki je nagrado prejela za prispevek Biti imam, gej in musliman v Evropi: Koran ne govori ničesar o homoseksualcih, sta priznanje dobili še Nemka Verena Meier in Hrvatica Dora Koretić. Verena Meier še vedno piše za Süddeutsche Zeitung, v katerem je objavila nagrajeni prispevek Božja hiša, Dora Koretić pa se je med objavo in podelitvijo nagrade iz Globusa, za katerega je napisala prispevek Naše življenje pod hidžabom v Zagrebu: Nosim ruto, ampak ne, nisem gospodinja, sem doktorica nevroznanosti in želim dobiti Nobelovo nagrado, preselila na Jutarnji list.

Življenjske zgodbe posameznih finalistov in nominirancev slikovito prikazujejo razmere v novinarstvu in medijih po Evropi in tudi drugod po svetu, z izjemo morda nekaterih azijskih držav. Razkrivajo pa še eno pomembno sporočilo. Mediji res v očeh mnogih veljajo za krivce za vse, kar se slabega dogaja v družbi. A v resnici so obenem tudi morda najbolj zaslužni za krepitev krhkih družbenih vezi.

Če lepega dne ne bo novinarjev, ki tenkočutno odstirajo tančico z življenja drugih in drugačnih, ne bo nikogar, ki bi povedal zgodbo homoseksualnega imama iz Pariza; dveh žensk, ki sta pod ruto našli svoj duševni mir; in treh božjih mož različne veroizpovedi, ki želijo, da bi lahko v Berlinu muslimani, judje in kristjani skupaj molili v eni božji hiši. Ostali bodo ljudomrzneži na družbenih omrežjih, ki napadajo, žalijo in zmerjajo – tudi novinarje, kot je Imane. Ko so izvedeli, da je prejela nagrado za članek o homoseksualnemu imamu, so ji na twitterju zagrozili s smrtjo. Zabičali so ji, naj neha pisati o homoseksualnosti med Arabci, sicer ...

Dva meseca za plačilo, če to sploh kdaj pride

Izvod časopisa stane približno toliko kot skodelica kave. Kozarec limonade, za katero sta potrebna le limona in voda, stane dvakrat toliko kot časopis. Skodelico kave si mnogi privoščijo vsak dan, nekateri tudi večkrat. Če bi namesto ene kave kupili časopis, bi omogočili preživetje številnim novinarjem, ki dan za dnem pišejo tako o simbolični reki, polni novic o tragedijah, vojnah, revščini, boleznih in davkih, ki zanimajo bralce, kot tudi o življenju na njenih bregovih, kjer sleherniki gradijo domove, se ljubijo, vzgajajo otroke, pojejo, pesnijo in si prizadevajo za sobivanje v sožitju. Med njimi je denimo Imanin imam iz Pariza, ki že vrsto let nasprotuje ekstremističnim intepretacijam in Islam promovira kot strpno religijo, ki sprejema tudi takšne, kot je on sam.

Španki maroškega rodu je pot v Pariz plačal medij, ki je odkupil njeno besedilo. A na plačilo za opravljeno delo pogosto čaka tudi dva meseca. Včasih ga sploh ne dobi. Na Huffington Postu ji blogov skorajda ne plačujejo, a kljub temu jih piše, saj z njimi krepi svojo blagovno znamko.

Lee Marlow je slutil, da mu grozi izguba službe, a je vztrajal do konca, ker si ni mogel misliti, da bi lahko v življenju počel kaj drugega, kot bralcem prinašal zgodbe o ljudeh. Tri leta zapored je bil imenovan za najboljšega pisca reportaž. Nedavno je na twitterju zapisal: »Najprej so bili na vrsti redaktorji, nato fotografi, nato pisci reportaž, zdaj športni novinarji. Kje se bo končalo?«

Na temni strani

Evropska komisija bo drugi kolokvij o temeljnih človekovih pravicah posvetila medijskemu pluralizmu in demokraciji. V pripravah nanj so v evropskih državah spraševali državljane, strokovne in nevladne organizacije ter zainteresirano javnost, kaj menijo o stanju v medijih. Večina sogovornikov je, kot piše v povzetku, med drugim izpostavila pomen transparentnega lastništva medijev kot temelj za medijsko svobodo in pluralizem. Večina je tudi poudarila pomen neodvisnosti medijev od političnih in komercialnih vplivov. In še, da so mediji, ki delujejo v javnem interesu, ključni za medijsko svobodo in pluralizem, njihova vloga pa je, da poskrbijo za raznolike, nepristranske informacije, ki temeljijo na dejstvih. Ti mediji obenem postavljajo standarde za kakovostno novinarstvo. Skoraj vsi so se strinjali, da je razmah družabnih omrežij in različnih platform spremenil poslovni model medijev in način, kako državljani konzumirajo novice.

Iz povzetka pa ni razbrati, da bi kdo govoril o tem, kako vsak dan v vsaki državi več tisoč ljudi soustvarja časopise, piše bloge ali kako drugače plemeniti medijsko krajino; ni razbrati, da ustvarjajo izdelke, za katere nihče ni pripravljen odšteti niti toliko, kot stane skodelica kave. Imane Rachidi žonglira med šestimi medijskimi hišami, Lee Marlow prenaša novinarsko znanje na mlade rodove, Kim Dalli pa je prestopila na »temno stran«, kot po besedah Simona Kuperja v Financial Timesu v novinarskem žargonu pravijo takim prestopom.

Medijski pluralizem in nizke naklade

Verena Maier, Dora Koretić in preostalih 23 finalistov vztrajajo v novinarstvu. Nekateri, denimo Slovak Mirek Tóda, delajo za medij, ki so ga ustvarili novinarji, potem ko je pomemben delež v njihovem prejšnjem časopisu odkupila finančna skupina dvomljivega slovesa. Drugi, kot je tudi Madžar Attila Jászberényi, so samostojni novinarji. Tretji, med njimi recimo Finka Lea Peuhkuri, Latvijka Ieva Alberte, Luksemburžanka Audrey Somnard ali Švedinja Sandra Lund, imajo to srečo, da (še) delajo v mediju, kjer jim lastniki plačujejo za delo, ki ga opravljajo za javnost. Koliko časa še?

Razlog za katastrofalno padanje naklad v Evropi ni samo v medijskih lastnikih dvomljivega slovesa in mrhovinarskih novinarjih, kot se govori v javnosti. Razlog je tudi v tem, da ta javnost ni pripravljena plačati naročnine na tiskano ali spletno različico medija, ker novinarjev in medijev ne potrebuje, saj novice na internetu dobi zastonj.

V programu kolokvija o medijskem pluralizmu in demokraciji je veliko besed namenjenih temu, kako poskrbeti za svobodne in neodvisne medije, na katere ne bosta vplivala politika in gospodarstvo. Niti ene pa ni o tem, da se po vsej Evropi ubadajo z upadanjem naklad – tudi v zahodnih demokracijah, ki si jih postavljajo za zgled države vzhodne Evrope. Niti ene besede ni o tem, da bo, denimo, evropska komisija zato državljane poskusila ozavestiti, da so mediji potrebni, delo novinarjev pa vredno skodelice kave.

Kdo bo promoviral vključujočo družbo, preiskoval diskriminacijo in krivice ter branil demokracijo, enakost in spoštovanje človekovih pravic, ko bodo vsi novinarji prestopili na temno stran, da bodo lahko plačali položnice?