Po sedmih propadlih prodajah Mercatorja in več kot pol leta po – zdelo se je, da končno uglašeni in obetavni – objavi mednarodnega prodajnega razpisa v resnici še vedno nismo rešili ključnega vprašanja: ali najboljšega soseda sploh prodati ali ne.
No, posamezni akterji seveda so odločeni in motivirani – bodisi ZA bodisi PROTI. Pod črto pa konsenza ni. Kar jasno kaže dogajanje na gospodarski, politični in družbeni sceni v zadnjih tednih in dneh. Še maja je kazalo dobro, saj je prav upravi Mercatorja in njenemu svetovalcu Société Générale v potu obraza uspelo združiti prodajalce za več kot polovični delež družbe. Tudi vizijo so imeli, in to odlično. Da bo prišel nekdo z zahoda (od čim dlje, tem bolje), po možnosti strateški investitor, se postavil v vrsto, z denarjem in s prevzemno premijo. In Mercator bo ostal tak, kakršen je bil, samo lastniki bodo stran od oči, med nadzorniki pa bo nekaj »turistov«, ki bodo za sejo NS potrebovali predvsem dobro hotelsko namestitev.
Žal ni šlo po načrtih. Spet se je kot edini s spodobno ceno pojavil Agrokor, ki na tej strani Sotle ne velja za dobro partijo. Pomisleki so lahko upravičeni; zaradi narave kupca, slabih preteklih izkušenj z njim in tudi zaradi krize, ki homo economicusu narekuje, da najprej poskrbi zase in za svoje. Tako se ni moglo končati drugače, kot da so si prodajalci in uprava Mercatorja skočili v lase (svetovalci so bili prej v dodatno breme kot korist). Prvi so si naivno domišljali, da je prodaja lastniških deležev izključna pravica in odgovornost lastnika, drugi pa so za tem ekonomskim aksiomom postavili »ampak...«. Na drugo stran tehtnice so naložili interese družbe, del gospodarstva in del politike pa sta jim pritegnila z argumentom verjetnih poprevzemnih pogromov v živilski industriji in kmetijstvu. Agrokor v ta pingpong ni javno posegal, je pa za to angažiral vso lobistično smetano. Vojna, ki se večinoma bije prek medijev, ki je umazana, nevredna zrele, urejene države, te dni dosega nov vrhunec.
Če bi nekdo izračunal, koliko energije, denarja in ugleda je Slovence že stalo prodajanje Mercatorja s figo v žepu, bi bil edini mogoči sklep: Za božjo voljo, odločimo se že enkrat! Na nacionalni ravni. Pozabimo na posamične interese. Da se nehamo sramotiti v tujini, ko eden vabi EBRD, naj vstopi v nakupni konzorcij, drugi pa poskuša doseči veto na to naložbo. Naj stroka prouči trg in vse mogoče scenarije, naj stakne glave s politiko in vsemi, ki imajo kaj povedati, vključno z lastniki deležev. In potem naj vlada reče: Mercator je za Slovenijo strateškega pomena, zato naj država pridobi vsaj kontrolni delež. Ampak potem mora ponuditi tudi rešitev (ustrezne vire, nadomestne prodaje itd.) za NLB in NKBM ter Pivovarno Laško.
Druga možnost je, da se omenjeni izrečejo za Slovenijo, odprto in usposobljeno za vsrkavanje tuje investicije. Takrat naj se združeni slovenski možganski trust postavi nasproti kupcu in v pogajanjih, na podlagi trdnih argumentov, doseže izboljšanje ponudbe, zavez in garancij. Naj iztisne iz Agrokorja največ, kar je mogoče. Ampak – na cesti in po kuloarjih tega pač ni mogoče doseči.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo