Odpadkarska maska

V Sloveniji smo po končni tabeli Eurostata za leto 2013 reciklirali največji delež komunalnih odpadkov, kar 55 odstotkov, s tem pa prehiteli vse druge države. Zgolj za Nemčijo pa se je Slovenija uradno uvrstila po seštevku deležev recikliranih in kompostiranih odpadkov. Eurostat je še nekaj dni prej objavil osveženo tabelo, po kateri je bila Slovenija zgolj povprečna, te podatke pa je predsednik Zbornice komunalnega gospodarstva Janko Kramžar označil za nelogične, saj bi, če bi veljali, v državi leta 2012 reciklirali več odpadkov kot leta 2013.

S pogledom v drobovje sistema ravnanja z odpadki v Sloveniji ne moremo ugotoviti veliko drugega kot to, da so vsi podatki Eurostata, tako osveženi kot končni, z veliko verjetnostjo netočni. Razlogov je več. Najprej, podatki ministrstva za okolje in prostor za leto 2013 dajo drugačno sliko, v Sloveniji smo reciklirali 52 odstotkov odpadkov. Ministrstvo oziroma njegovi organi v sestavi, pa sporočajo podatke evropski komisiji.

MOP zbira podatke od občin in komunalnih podjetij. V Sloveniji je v zadnjem času postal znan izraz »odpadkarski turizem«, saj veliko občin nima več odlagališč odpadkov. Občine pa se odločajo po svoje, kako bodo sporočale podatke. Nekaterim so komunalci odpeljali vse odpadke, zato so preprosto poročale, da so reciklirale vse odpadke in jih nič odložile. Občine z odlagališči pa k svojim niso prištele še odpadkov iz drugih občin. Še za Ljubljano, kjer natančno spremljajo vse količine, podatki MOP veljajo le »v glavnem«, ne natančno.

V največjem sistemu v državi, v Ljubljani, so lani ločeno zbrali 63 odstotkov odpadkov, kar je seveda dober rezultat. Vendar večina ločeno zbranih komunalnih odpadkov iz Slovenije roma v takšno ali drugačno predelavo v tujino. Če vse izvožene odpadke štejemo med reciklirane, podatki Eurostata lahko držijo. Hudič je v podrobnostih, saj veliko odpadkov iz Slovenije v tujini sežgejo, to pa že ni več sprejeto kot recikliranje.

Vsa zmeda je posledica dejstva, da se je državna uprava nenehno upirala odgovornosti za odpadke, na kar je opozorilo tudi računsko sodišče. Odlaganje ni državna javna gospodarska služba in nima enotne cene. Gradnja in načrtovanje centrov za ravnanje z odpadki je prav tako padlo na pleča občin. Posledica je, da državna uprava nima niti pravega vpogleda v masne tokove odpadkov, odgovornosti se je celo tako zelo otepala, da občinam zdaj ne more predpisati niti ciljev za ravnanje z odpadki niti zahtevati pravih podatkov.

Bleščeči novi podatki Eurostata so tako maska za Evropo. Dejansko se da malo ven iz središč mest za vsakim grmom najti kupček zavrženih plastenk ali pločevink in drugih odpadkov, visokokakovostne predelave odpadkov, ki bi hranila proizvodnjo z visoko dodano vrednostjo, pri nas ni. Brez tega se tudi koncept Nič odpadkov, ki prinaša nova delovna mesta, ne bo izplačal, prinesel bo le višje stroške. Začetek je lahko sprememba zakonodaje, vendar mora vsebovati prenos dela odgovornosti nazaj na državno upravo, natančne evidence in spodbude, tudi z evropskim denarjem, za nova delovna mesta v predelavi odpadkov.