Tiskane izdaje
Ni popolnoma jasno, zakaj se vladi tako mudi urediti nekakšen dolg, ki ga čuti do stotnije prebivalcev »izgubljene Slovenije«. Odhajajoča vlada ustvarja videz, da želi po hitrem postopku počistiti ta delček »bivše« države in z miloščino potolažiti žalujoče. Morda tudi zapreti usta »nergačem« in hkrati dobiti odpustek za polom v arbitraži, za katerega seveda nosi velik del odgovornosti. Naglico za rešitev si je naložila stran, ki je po arbitraži osmoljenka. Izgubila je več kot dvesto hektarov kopnega (to je razlika med dobljenim in izgubljenim ozemljem), na njem je bilo več kot sto prebivalcev in ostala brez pogodbeno (v arbitražnem sporazumu) zajamčenega »stika« z odprtim morjem.
Po takšnem polomu ena politika ustvarja napačen vtis, da je Slovenija z rešitvijo zadovoljna, in druga, da je bila krivica storjena Hrvaški, ki na takšno razsodbo niti v sanjah ne privoli. Slovenska politika pa si še naprej predstavlja, da bo nekoč našla sodnika, ki bo sosede prisilil v poslušnost.
Enostransko količenje meje je le še en strel v lastno koleno, kajti pri pogajanju o meji sploh ne gre za kakršenkoli vitalni hrvaški interes, ampak za odnos med Hrvaško in Slovenijo nasploh. Preveč (in vse več) je sporov in predolgo trajajo, da bi se strokovno ali trezno lahko pogovarjali o eni sami boljši rešitvi. Seštevek odnosov kaže zapleteno, celo iracionalno podobo, kjer pravniki ne pomagajo več.
Ne gre le za kompleks, na podlagi katerega želi ena stran uveljaviti položaj v regiji. Slovenci smo se z nečim hudo zamerili hrvaški politični podzavesti. Saj ni pomembno, katera stranka je tam na oblasti, vse imajo enak odnos. Zato se je nesmiselno ukvarjati s podrobnostmi, kot so odškodnine za slovenske »ezule« z izgubljenih ozemelj. Vprašati se bo treba, kako se je sploh mogoče spopasti z iracionalnostmi.
