Odpustek

Vloga KBC v naši največji banki ni enoznačna. Belgijski so prišli z jasnimi nameni, da prevzamejo NLB, vendar so kaj hitro naleteli na odpor iz uprave banke in politike, ki javnosti ne bi znala pojasniti prodaje. Potem so spremenili strategijo tako, da so hoteli zaslužiti na svojem vložku v NLB, kar je v časih konjunkture pomenilo pritiskanje na plin pri posojanju denarja gospodarstvu, kjer tveganja niso bila vedno dovolj dobro detektirana. Z umetno rastjo je NLB pridobivala na vrednosti delnice, tako da je KBC-jev tretjinski delež ob začetku krize iz dobrih 400 milijonov narasel na milijardo evrov. Vendar jim takrat prodaja ni uspela, ker kupec menda ni bil po volji tedanjemu finančnemu ministru Andreju Bajuku. Zatem je KBC, predvsem zaradi težav matere, pa tudi zaradi zamere do slovenske politike, postala cokla kolesju NLB, saj je s tem, ko je zavračala sodelovanje pri dokapitalizacijah, kršila delničarski sporazum.

Jasno pa je bilo, da bolj kot kdaj koli iščejo izhod iz takrat že nasedle naložbe. S čedalje večjim nezadovoljstvom nad upravljanjem NLB, nasprotovanjem javnosti novim dokapitalizacijam in predvsem zahtevami, da se preiščejo sporna posojila, ki jih je banka dajala brez ustreznih zavarovanj, se je, tako kaže, Belgijcem začelo muditi. Indikator tega je vsekakor nenaden odhod marca 2011 predsednika uprave KBC Jana Vanhevela iz nadzornega sveta NLB, še bolj zato, ker so s tem izgubili predstavnika v tem organu. Vprašanje je, pred čem je bežal, jasno pa je, da si na takem položaju ne more privoščiti nikakršnega madeža.

Zdaj je KBC našla izhod, bivši finančni minister Janez Šušteršič pa jih je pospremil z odpustkom za stanje, ki so ga pomagali soustvariti v NLB. S tem je nasprotno od obljub pomagal pomesti sporne posle pod preprogo, hkrati pa razglaša, da bodo svoje morali opravili organi pregona.