Oh, da, jamram

Davčne blagajne bodo v Sloveniji najprej imele za posledico nekaj nerodnosti pri uporabi, nato jezo, nato jih bodo ljudje intimno sprejeli, nato pa bodo take standarde zahtevali tudi od oblasti. Prav v tem je problem finančnega ministra Mramorja in premiera Cerarja: z repom rušita, kar sta z rokami postavljala, in začetek take drže je vedno začetek nekega konca. Pravzaprav smo spet v tisti duhamorni logiki, ko se o tem, ali naj neka vlada obstane ali ne, pogovarjamo pod vidikom še slabših možnosti.

Finančni minister je nosilec funkcije, ki v državi v eni osebi predstavlja finančni in pravni red. Te pozicije nosilec funkcije preprosto ne sme izdati. Mramorjev greh ni bil v tem, da je dobil pošteno plačilo za pošteno delo, ki ga je opravil. Njegov greh je, da je v bran svoji kršitvi zakona in nezakonitega izplačila dodatka za pripravljenost nizal natanko enake argumente, kot jih ne dovoli sindikatom in nasprotnikom tako imenovanega Zujfa. Hkrati jih prepričuje, kako sta potrebna varčevanje, povečanje storilnosti za enak denar in spoštovanje pravnega okvira.

Če bi takoj na začetku razkritja odgovoril, ja, res smo storili narobe, toda takrat tega nismo vedeli in smo postopali v dobri veri ... Če bi rekel, nemudoma bomo vrnili denar, in se opravičil za vse skupaj, potem afere verjetno ne bi bilo. Vsaj ne v takih dimenzijah.

Na drugi strani je bilo povsem jasno, da je bila ponudba za odstop bolj ali manj ponesrečen javnomnenjski manever in da so padli kriteriji, ki so bili postavljeni pred javnost na začetku mandata te vlade. Podobno je bilo pri vseh drugih vladah, ki so na koncu padle prav zato, ker niso vzdržale načel, zaradi katerih so jo ljudje podprli.

Jasno je, da mednarodno, to je evropsko skupnost, zanima predvsem slovenska notranjepolitična stabilnost, ne nianse notranje demokracije. Jasno je, da v pogovoru nasproti sebe hočejo imeti finančnega ministra, ki mu zaupajo in preizkušeno izvaja program sanacije držav, njihovih bank, javnih primanjkljajev in strukturnih reform. To je zanje predvsem znamenje zunanje suverenosti neke države, celo bolj kakor politične kulture. Naša družbena tragedija, ki se vseskozi ponavlja, pa je prvič ta, da v najmanj polovici mandata vse vlade v politični igri radovoljno zakockajo notranjo suverenost, drugič pa ta, da se po nekem zakletem ključu znova in znova ne izvijemo iz metapozicije apokaliptične grožnje, ki jo permanentno obljublja Janez Janša ali pa kak njemu soroden lik.

Logika je podobna, kot jo izraža fobija pred vojno: četudi jemo krompir v oblicah, da le ne bi bilo vojne. Predlog po nacionalni gardi, paramilitaristični formaciji Janševe desnice, je voda na mlin prav te logike. Potem sledi le še napis: »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« To je smer, ki jo je pred premierom Cerarjem izhodil že predsednik Borut Pahor. Na koncu se sonči na žaru in kot levičar uživa podporo populistične desnice. Kdo ob tem ne bi jamral?