Oh, Evropa: Stoletje pozneje

V evropskih glavnih mestih je pred stoto obletnico začetka prve svetovne vojne obdelava prelomnice, ki je zaznamovala nadaljnjo zgodovino 20. stoletja, na vrhuncu. Razstave so na elitnih lokacijah in videti je, kot da so po stoletju sporočila katastrofe nadvse živa. V Bruslju so razstavo 14−18, to je naša zgodovina pripravili v kraljevem vojaškem muzeju. Belgija je bila prizorišče krvavih bitk v Flandriji, nemški pokoli v belgijskih mestih so bili v prvi fazi vojne v silah antante uspešno uporabljeni za propagando, v Ypresu so Nemci prvič uporabili bojni plin.

Razstava v razkošni dvorani nacionalne biblioteke na Dunaju je naslovljena Mojim narodom. Tako je cesar Franc Jožef mesec dni po sarajevskem atentatu naslovil manifest, v katerem je utemeljeval vojno napoved Srbiji. Konec tedna sem si v nemškem zgodovinskem muzeju na berlinskem bulvarju Unter den Linden ogledal še razstavo Prva svetovna vojna, ki ne ponuja le strateške slike, marveč tudi življenjske zgodbe, denimo o spolnih boleznih, ki so se širile med vojaki. Vsaka od držav ima, razumljivo, svojo perspektivo obravnave Velike vojne.

Tako se na Dunaju vsaj v razstavljenih časopisih iz tistega časa ukvarjajo tudi z Rudolfom Maistrom in dogajanjem v Mariboru takoj po koncu vojne. V Berlinu se osredotočajo na krvave bitke na francoskih tleh, na vzhodno fronto, na posledice oktobrske revolucije. Vsem razstavam je skupna ugotovitev o industrializaciji vojne, o katastrofalnih razmerah v mestih, o milijonskih žrtvah. Ker je bilo žrtev že do konca leta 1914 skoraj pol milijona, so časopisi hitro nehali objavljati sezname padlih.

Zlasti vodilni evropski politiki radi govorijo o naukih, ki bi jih morali potegniti iz katastrofe 20. stoletja. Uspešnica Mesečniki (The Sleepwalkers) zgodovinarja Christopherja Clarka je pokazala, kako so voditelji, kralji in diplomati Evropo, ki je bila na začetku 20. stoletja gospodarsko povezana, napredna in globalizirana, vodili v katastrofo. Njihove odločitve so temeljile na napačnih analizah in pričakovanjih glede namer nasprotnika. Največja utvara je bila, da se bo vojna hitro končala.

Položaj na stari celini po evropskih volitvah je aktualiziral nauke iz »prakatastrofe« 20. stoletja. Sto let po letu 1914 so v EU razviti mehanizmi, ki omogočajo uravnoteženje interesov držav. Toda: samo utemeljevanje Unije kot projekta miru, ki je zagotovil, da v Evropi (razen na njenem balkanskem obrobju) sedemdeset let ni bilo vojne, ne zadošča več. Tudi nauk, da čedalje globlje gospodarsko prepletanje v skladu s funkcionalistično logiko samodejno krepi politično povezovanje, je na preizkušnji.

Sodobna evropska politika, ki ima bolj kot velike ideje pred očmi naslednji volilni termin, je z uspehom evroskeptikov dobila nedvoumno sporočilo: struktura EU je bolj krhka, kot je videti s perspektive bruseljske administracije. V ukrajinski krizi so se prebudili duhovi, kakršni so pred stotimi leti vodili v katastrofo. Tudi razvijanje evropske demokracije s spitzenkandidati za predsednika evropske komisije utegne postati farsa, ki bi še omajala zaupanje v projekt EU. Aktualnost stote obletnice ni naključje.