Tiskane izdaje
Naj bodo olimpijske igre navdih naslednjemu rodu, so preteklih 16 dni glasno poudarjali Londončani, s precej tišjim glasom pa pikro dodajali: dediščina na večini drugih področij življenja je pač sila klavrna. Vlogo gostiteljev so opravili zelo dobro, neredko v nasprotju s svojo prislovično hladnostjo. Če bi bil nekdanji predsednik MOK, podjetni Katalonec Juan Antonio Samaranch, še živ, bi jih evforično razglasil za najboljše v zgodovini.
Njegov naslednik Jacques Rogge je kot Belgijec racionalno umirjen, zato se je ob sinočnjem izrekanju zasluženih pohval športnikom in prirediteljem nedvomno zavedal, da je tudi olimpijsko gibanje na pomembni prelomnici. Gigantizem iger in orjaški stroški za njihovo izvedbo so namreč v nasprotju s politiko globalne finančne streznitve in stiskanja pasu po vsem svetu. London, prvi, ki je trikrat pripravil OI, je najboljši primer njihovega razvoja. Leta 1908 je na igrah sodelovalo 22 držav, organizacijski komite je imel 15.000 funtov stroškov in 21.377 dobička. Štiri desetletja pozneje, na ruševinah 2. svetovne vojne in prvih igrah po smrti očeta sodobnega olimpizma Pierra de Coubertina, se je zbralo 59 držav, proračun gostiteljev pa je bil 760.000 funtov; 131 milijonov v današnji vrednosti. Letos so Londončani pričakali 10.500 športnikov iz 204 držav, zdaj pa ugibajo, koliko jih bo vse skupaj stalo – 11, 12, 13 milijard?
Ko se je po finančnem polomu zadnjih »romantičnih« iger v Montrealu in Moskvi za organizacijo OI leta 1984 dolgo potegoval le Teheran, je bilo sicer jasno, da razvoja ni mogoče ustaviti. In tudi v prihodnje se bo težko ogniti lovu na olimpijske presežnike. Najti pa bo treba pravo mešanico razuma in trgovske žilice, da bi igre lahko ostale spektakel na vseh celinah, ne le za nekaj najpremožnejših držav. To bi bil pravi navdih za prihodnje rodove.
