Okrnjena revolucija

Finančnim ministrom EU na maratonskih pogajanjih v noči na sredo uradno sicer še ni uspelo povsem zakoličiti temeljev bančne unije, toda sporočilo iz diplomatskih krogov je bilo nedvoumno: smo na dobri poti, da končamo delo in dosežemo politični sporazum pred vrhom EU prihodnji teden. Četudi je sistem, ki bo v prihodnosti odrejal, kako se spopasti s težavami bank, politično in pravno zahteven, nihče ne pričakuje, da bi se pogajanja končala z neuspehom. Krasni novi svet bančne unije na stari celini je pred vrati.

Vzpostavljanje bančne unije razglašajo za kar največji korak v evropskem povezovanju po uvedbi evra. Članice se bodo – s ciljem zagotoviti dolgoročno trdnost bančnega sektorja in rešiti davkoplačevalce pred odgovornostjo za reševanje bank – vsaj navidezno odrekale delu suverenosti na enem od ključnih področjih. Enotni sistem odločanja o sanaciji in zapiranju bank, ki bo dopolnjen z evropskim skladom za financiranje posledic reševanja bank, bo uveden postopno. Skupine držav bodo še lahko blokirale odločitve. Francoski finančni minister Pierre Moscovici kljub temu govori kar o revoluciji. Zdi se, kot da so ključne države vsaj potegnile nauk iz krize, politična realnost (predvsem zadržki Nemčije glede delitve bremen) pa večjega skoka v smeri centralizacije pač ne dopušča. Ker pred majskimi volitvami v evropski parlament zmanjkuje časa, članice pritiskajo na plin. Neuspeha projekta si nihče ne more privoščiti. Bančna unija – čeprav nekoliko okrnjena – je na koncu recesije in izhodu prvih držav iz rešilnih programov vsaj simbolično znamenje, da je Evropa obvladala krizo.

Ali bodo davkoplačevalci, ki so bančnemu sektorju v zadnjih letih pomagali z več sto milijardami evrov, v prihodnje res v celoti odrešeni reševanja bank, bo pokazala praksa. Gotovo ni. Predsednik ECB Mario Draghi je poleti posvaril Bruselj, da bi stoodstotno vztrajanje pri lastnikih in podrejenih upnikih kot prvih, ki morajo plačati, utegnilo spodbuditi investitorje k begu iz Evrope v druge dela sveta. Kakšna katastrofa je reševanje bank, ki so v lasti države, je zgodba, ki se dogaja pred očmi slovenskih davkoplačevalcev.

Tudi solidarnost znotraj Evrope bo gotovo še na preizkušnji. Težko si je predstavljati, da bi odločanje o pomoči iz skupnega evropskega sistema skladov za reševanje katere od avanturističnih bank, denimo v Andaluziji, potekalo brez večjih zapletov. Poleg tega samo utrjevanje bančne ureditve ne pomeni, da se bodo težave kriznih držav končale samodejno. Še dolga leta ne bodo dosegle predkrizne ravni. V bitki proti agoniji bodo ostale odvisne predvsem same od sebe in svojih zmogljivosti za hitrejše prilagajanje na globalna gibanja.

Skratka, z bančno unijo v mehkejši obliki bo res pospravljeno eno največjih gradbišč krizne Evrope. Toda: ne bo zagotavljala služb mladim, novega gospodarskega vzpona ali popravljala kopice napak narejenih v kriznem menedžmentu, ampak le stabilnejše okolje za ukrepanje in pravično delitev bremen.