Tiskane izdaje
Pred leti, ko je potrošništvo osvajalo svet in je iz vseh ušes tekla kokakola, je krožil vic o cerkveniku, ki je za konec nedeljskih maš parafraziral znano latinsko maksimo v »de gustibus non est disputandum – kokakola je najboljša«. S podobnim zaključkom bi lahko označili izbiro najboljših športnic leta 2014 akademije laureus. O okusih, še posebno v športu, pač ne gre (pretirano) razpravljati.
Pa ne zato, ker najboljša alpska smučarka in smučarska tekačica na olimpijskih igrah v Sočiju, dvakratna šampionka Tina Maze in trikratna Marit Bjørgen, nista dobili prestižne nagrade, ampak zaradi dejstva, da jo je dobila Genzebe Dibaba za tri dvoranske svetovne rekorde v tekih na srednje in dolge proge, od katerih je eden – na dve milji – le najboljši rezultat na svetu. Gre pač za rekorde, ki tudi v atletskem svetu štejejo precej manj kot na stadionskih krogih na prostem. Za primer: ne predstavljamo si, da bi člani akademije izbrali za športnico leta denimo plavalko za rekorde v kratkih bazenih, ki so seveda neprimerljivi z rezultati v petdesetmetrskih bazenih.
Nagrada Etopijki, ki je niti v atletskem svetu niso izbrali za najboljšo (zmagala je Valerie Adams), je z zornega kota univerzalnosti športa pokazala določeno »pristranskost« 50 članov akademije. V laureusu namreč prevladujejo športi in športniki iz anglosaškega sveta, ki tudi v duhu vrednot tega sveta razmišljajo o športu. Zato ni čudno, da najboljši športnik in športnica prihajajo zgolj iz atletike, tenisa, golfa, formule 1, plavanja in alpskega smučanja. Lovoriki Janice Kostelić in Lindsey Vonn pa seveda potrjujeta, da v laureusu alpsko smučanje štejejo za svetovni šport. Sicer Mazejeve pred letom gotovo ne bi prvič uvrstili med nominiranke. V drugo je seveda niso mogli prezreti.
O športni usmerjenosti laureusa gotovo največ pove sestava akademije. Med 50 člani je največ, devet, atletov, sledijo igralci kriketa (5) pa igralci ragbija in tenisa (4). Zimski športi so zastopani s četverico – umetnostno drsalko Katarino Witt, hitrostno drsalko Yang Yang ter alpskima smučarjema Franzom Klammerjem in Albertom Tombo. Z zornega kota tega dela sveta bi si kakšen skakalec na smučeh ali tekač gotovo zaslužil mesto med izbranci laureusa, da košarke, ki je eden najbolj razvitih športov sveta, niti ne omenjamo. Letos so, denimo, izbrali prvega, Kitajca Yao Minga, ob njem pa že šestega igralca kriketa – Sachina Tendulkara ... Zanimivo je tudi, da imajo neolimpijski športi (med drugimi rolkanje, deskanje na valovih, adrenalinski športi, motociklizem, F1, kriket in ragbi) skoraj polovico glasov – 21 oziroma 42 odstotkov. Če po tej plati pogledamo letošnji izbor – atleti imajo 18 odstotkov glasov –, je jasno, zakaj ni priznanja dobila ena od dveh junakinj olimpijskih iger v Sočiju.
V poplavi izborov je laureus seveda le še eden od bolj ali manj subjektivnih. V nasprotju z drugimi pa je obarvan humanitarno. Fundacija Šport za dobro je v dobrodelne namene zbrala že 60 milijonov dolarjev. Če o izbiri športnikov lahko razpravljamo, pa o humanitarni dejavnosti laureusa lahko le rečemo, da si morda zasluži celo Nobelovo nagrado.
