Operacija ACH

Komaj dobro leto po tem, ko so banke začele svoj pohod na premoženje zadolženega ACH, so finančni holding pod drobnogled vzeli še kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada.

Verjetno je zgolj naključje, da mineva približno deset let, odkar so menedžerji ACH pod vodstvom soustanovitelja Foruma 21 Hermana Rigelnika začeli svoj pohod na nekdanjo trgovsko družbo Autocommerce prek svoje menedžerske družbe Protej. Če je Autocommerce nekoč veljal za eno bolj prepoznavnih domačih družb, je njegova preobrazba v finančni holding danes sinonim za poslovno prakso, kakršnih v Sloveniji ne bi smelo biti, predvsem pa sinonim za to, kako so nekoč eminentni podjetniki velike sisteme prevzemali brez denarja. Ko je nastopila finančna kriza, se je tudi v tej menedžerski operaciji nabralo zamer na vseh straneh in tudi za več kot dobrih sto milijonov evrov dolgov, ki jih prek DUTB zdaj rešujemo (tudi) davkoplačevalci.

Pri tem smo bili (za zdaj) deležni le filmskega obračunavanja med družbeniki Proteja. Ti so v pičlih nekaj mesecih lani v boju za prevlado nad finančnim holdingom izkoristili tako rekoč vsa pravna sredstva. Ko ta niso več zadoščala, so se zatekli tudi k precej manj uglednim poskusom reševanja svojega premoženja, denimo ko se je lani spomladi ena od sej nadzornega sveta ACH končala kar z nočnim pohodom nadzornikov na policijo in kazenskimi prijavami.

Precej manj filmsko je reševanje zadolženega holdinga, ki za seboj ni pustil le več kot stomilijonski dolg, ampak tudi za zdaj še neznano usodo njegovih hčerinskih podjetij. Tudi peripetije v ACH bi težko označili za sanacijo, ampak kot boj naslednikov za zadnje ostanke enega najbolj tajkunskih imperijev pri nas – beri reševanje njegovih zasebnih lastnikov.

Ko je zmanjkalo denarja za odplačevanje menedžerskih posojil, je njihova tarča – ali bolje rečeno plen – postala uspešna novomeška družba Adria Mobil, prav v tem pa moramo najverjetneje iskati tudi vzrok za torkovo pridržanje njene dolgoletne direktorice Sonje Gole. Ko je Adria Mobil spolzela iz objema ACH na zasebno družbo Protej, je namreč postala rešilna bilka zasebnih lastnikov finančnega holdinga, njegove upnice in mali delničarji pa so ostali na suhem. Ob čemer je marsikdo že pozabil, da davkoplačevalci rešujemo tudi nasedlo Factor banko – nekoč prav tako pomemben del imperija ACH.

Če se je do zdaj zdelo, da so nekateri menedžerji nedotakljivi, prihod kriminalistov v sistem ACH nakazuje, da to morda ne velja več; da se vsaj Nacionalni preiskovalni urad ne ozira na to, kdo od kod izhaja, ampak ali je morda storil kaznivo dejanje. To je dobra novica, toda kriminalistična preiskava je verjetno šele prva faza v razčiščevanju ozadij nekoč uspešne menedžerske operacije Protej. V prihajajočih letih bo zato zanimivo spremljati tudi, ali bo kriminalistična preiskava v ACH dobila epilog v še kateri od bančnih preiskav.