Opogumljanje

Nekaj minut po 20. uri je letalo, na katerem je bil osrednji potnik papež Frančišek, poletelo s sarajevskega letališča proti Vatikanu. Sobotni obisk Svetega očeta v Bosni in Hercegovini je trajal enajst ur. Sporočil je, da je prišel, da katoličane utrdi v veri, izrazi podporo ekumenskemu in medverskemu dialogu, predvsem pa, da vse vernike opogumi k mirnemu sožitju v državi.

Čas bo pokazal − in to zelo kmalu − koliko iskreni so bili v pritrjevanju papeževim besedam verniki v Bosni in Hercegovini. Že ob napovedi, da prihaja, so iz različnih verskih skupnosti prihajala pozitivna sporočila. Izkazalo se je, da ima papež Frančišek zelo veliko podporo pri vseh prebivalcih države, razpete med prihodnostjo in urokom daytonskega sporazuma, ne glede na vero (ali brezbožnost).

Aktualni trenutek Bosne in Hercegovine je zapleten. Med redkimi analitiki, ki se še ukvarjajo z Balkanom (mnogi so omagali in nehali verjeti, da je Balkan sploh mogoče razumeti), jih večji del verjame, da je BiH ključni problem Balkana; za manjši del je največji problem Kosovo. BiH ima sestavo, narejeno pred dvajsetimi leti v Daytonu, ki s svojo zapleteno ureditvijo narodom te države sicer omogoča stabilnost in mir, a je hkrati že dolgo zavora političnemu razvoju, večji učinkovitosti in s tem tudi gospodarskemu napredku. Vendar vseeno nekateri kazalniki kažejo, da je Bosna in Hercegovina letos napredovala; in sicer do tja, kjer bi morala biti že leta 2009. Stopnja brezposelnosti znaša v državi rekordnih 43,6 odstotka.

Pred kratkim je državo obiskal turški premier Recep Tayyip Erdoğan, kmalu po obisku papeža Frančiška v Sarajevu pa pričakujejo nemško kanclerko Angelo Merkel. Napovedi pravijo, da naj bi še letos BiH obiskal predsednik Ruske federacije Vladimir Putin, kar je sicer bolj malo verjetno, vendar kljub temu ne zanemarljivo. Če je turški premier prišel v BiH podpret Bošnjake, papež katolikom, Putin pa nemara pravoslavcem, je logično vprašanje, kaj bo v Sarajevu počela nemška kanclerka. Odgovor je jasen: obljubiti, da bo evropski denar še naprej prihajal, vendar pod precej ostrejšimi pogoji. Ni skrivnost, da je v BiH odnos med vloženim (tudi evropskim) denarjem in učinkom - skoraj ničen.

Pomemben del bosansko-hercegovskega trenutka so vere. Vse tri osrednje, muslimanska, pravoslavna in katoliška, pa skozi politiko poudarjajo svoj Jaz. Ne glede na vzneseno ploskanje, solze sreče in zadovoljstva v soboto na sarajevskem stadionu Koševo, je bilo nekje iz ozadja mogoče slišati vprašanje Hrvatov, živečih v BiH, zakaj papež raje ne obišče Mostarja in se prepriča o slabem položaju katolikov. Bošnjaki so zadovoljni, ker papež podpira celovitost BiH, vendar se globoko v sebi sprašujejo, zakaj tega ne pove tistim iz Mostarja, ki obstruirajo državo. Srbi so prepričani, da bi papež moral povedati resnico o hrvaškem kardinalu Stepincu in taborišču Jasenovac, do takrat pa mu ne gre preveč ploskati ...

Papež Frančišek je »svoje« povedal. Zdaj je od vernikov, ki so ga vzneseno in čustveno pozdravljali, odvisno, da pokažejo, koliko spoštujejo njegove besede o nujnosti ekumenskega in medverskega dialoga.