Tiskane izdaje
Ko so na Dunaju napovedovali in sprejemali »zasilne« ukrepe za zmanjševanje pritoka pribežnikov, so poudarjali, da so bili v to prisiljeni, ker Evropa nima skupne priseljenske politike. Načelno so imeli prav, saj tega dejstva tudi nepoznavalcem ni težko opaziti, vsekakor pa severni sosedi solistično omejevanje števila sprejetih prosilcev za azil utegne povzročiti težave prav v »brezglavem« centru, kjer bi morali poskrbeti za enotni pristop do največjega begunskega problema na stari celini po drugi svetovni vojni.
Predsednik evropskega sodišča je politično korektne »smernice« avstrijskih socialdemokratov oziroma bolj kleno »zgornjo mejo« ljudske stranke že vnaprej označil za neskladne z evropsko zakonodajo, znani avstrijski odvetnik in borec za človekove pravice Manfred Nowak pa posvaril, da Avstriji zaradi tega hipotetično grozijo podobne bruseljske preverke o stanju pravne države, kakršne so doletele Poljsko. In kot skrajna sankcija celo izguba glasovalnih pravic in izključitev iz Evropske unije.
Tega vsekakor ni mogoče pričakovati. Čeprav bi morali. Če v EU že nimamo skupne politike, bi morali imeti vsaj načelno stališče, da enako obravnavamo vse tiste, ki se gredo svojo, z mednarodnimi sporazumi in evropsko zakonodajo sprto egoistično politiko.
To, da Evropa nima skupne begunske politike, velja le za regionalne odločevalce, ki zdaj brez pričakovanih smernic iz centra na mejah svojih držav panično in po vzoru madžarskega premiera Viktorja Orbána postavljajo zakonske in dejanske ograje. Za nas običajne državljane je skupna evropska politika skupek vseh teh evropskih »nepolitik«, »zasilnih rešitev« in »smernic«, ki jih bodo na svoji koži kmalu občutili tisti, o katerih pretresljivi usodi so še pred kratkim najbolj jadikovali prav tisti, ki jim zdaj zapirajo meje.
