Orkester brez dirigenta

Najduhovitejša pripomba, ki jo je bilo slišati ob ponedeljkovi opozorilni stavki slovenskih filharmonikov, ki zahtevajo, da šef dirigent Uroš Lajovic takoj odide, je bila sledeča: »Tudi otroci so včasih ubogali svoje starše, zdaj pa ni več tako, nenehno jezikajo. Zakaj bi bilo v orkestru kaj drugače.«

Toda orkester je izrazito hierarhičen sestav, nekateri pravijo kar najbolj nedemokratičen aparat v demokratični družbi. Dirigent pač mora biti avtokrat. Ali pa smo Slovenci kot vedno nekaj posebnega. Konec koncev ne smemo pozabiti, da orkester SF ni bil zadovoljen že s predhodniki Lajovica, da so Georgeu Pehlivanianu izglasovali nezaupnico, od direktorja Damjana Damjanoviča zahtevali predčasno prekinitev pogodbe s Keri-Lynn Wilson, in da jim tudi Francoz Emmanuel Villaume ni bil dovolj dober. Uroš Lajovic se je v SF vrnil po 25 letih dela na Univerzi za glasbo in scensko umetnost na Dunaju, tako rekoč za konec mednarodne kariere je prišel domov. Naj zdaj verjamemo, da se čez noč ne zna vesti in ponižuje glasbenike z novim sedežnim redom? Toda če se je še prejšnji teden zdelo, da je stavka bolj ali manj opozorilna in da bodo sprte strani sedle za mizo (zahteve stavkovnega odbora so bile zelo nekonkretne; delovno okolje brez žalitev in trpinčenja, vzpostavitev zakonitosti, transparentnosti, strokovnost upravljanja ipd.), so zadeve zdaj precej zaostrene, zato bo težko ohraniti status quo.

Ali bo moral maestro Lajovic res oditi in ga bo moral Damjanovič žrtvovati. Ali bosta šla oba skupaj. Ali pa bo minister za kulturo zamahnil s čarobno paličico in naredil red s hitrim »kriznim menedžerjem«. To je bolj malo verjetno, prvič, ker gre za notranje zadeve zavoda, tako menijo tudi na Maistrovi, in drugič, ker se brez konkretnih obtožb težko komu kaj dokaže in tako prekine mandat. Poleg tega je hiša preživela že več revizij, direktor pa tudi preverbe KPK. Poznavalci glasbenega področja tudi opozarjajo, da so razmere bolj zapletene, da najbrž poleg velikih egov ter narcisoidnosti (na eni in drugi strani) svoje dodaja nekompetentnost vodenja in tudi nezmožnost dirigenta, da bi orkester znal potegniti za sabo. Seveda se mnogi čudijo, od kod tolikšna samozavest orkestra javnega zavoda (najbrž moč krovnega sindikata ni zanemarljiva), podprtega z javnimi sredstvi, z rednimi plačami in delom. Če ne razumejo, da je za poslovanje odgovoren direktor, umetniško smer pa določa umetniški vodja, naj gredo na svoje, je mnenje laikov. Manjšina glasbenikov, ki stavke ne podpirajo, se ne želi izpostavljati. Lajovica nikoli ne bi sprejeli, zamere so stare, pravijo, v ozadju pa sploh ni vprašanje, kdo bo novi dirigent, ampak predvsem, kdo bo novi direktor. Damjanoviču se mandat izteče čez dobro leto in pol, kandidati pa že imajo svoj »sedežni red« v SF. Skratka, zdi se, da je Slovensko filharmonijo zavzela ulica in ta ulica ministru za kulturo pa tudi vsem nam jasno kaže, zakaj kultura potrebuje reformo. Tako glede zaposlitev umetnikov za nedoločen čas, pristojnosti, odgovornosti, avtonomije, hierarhije kot tudi same organizacije. Kaj, denimo, počneta sveta zavoda? In ne pozabimo, da je to prva stavka v kulturi samostojne Slovenije in da bi se po njej lahko zgledovali tudi drugi.