Oropani

»To je velika sramota za to deželo, najbolj kriminalno na vsem svetu. To je spoštovanje do človeka, ki je izrabljen in vreden manj kakor pes ali mačka!« Tako je bil pred petimi leti ogorčen Mujo Varcar, takrat eden od okoli tisoč zaposlenih v Vegradu. Tistega sončnega septembrskega dne tik pred jesenskim enakonočjem je Mujo Varcar skupaj z več kot sto delavci stavkal pred upravno stavbo gradbinca v Velenju in zahteval neizplačane plače – plače, ki jih nekateri niso dobili že od aprila. Nad delavce se je v naslednjih tednih, mesecih in letih dokončno zgrnila tema, kot se je v času stavke po enakonočju noč prevesila nad dan. Nekdanji Vegradovci doslej iz stečaja niso dobili niti beliča.

Slabo pa kažejo tudi izgledi za prihodnost. Stečajna upraviteljica Alenka Gril namreč ni »povsem prepričana«, da bodo delavci dobili poplačanih del terjatev. Če pa bodo, bo to »zelo malo«. Po več letih stečaja gradbinca lahko dokončno ugotovimo, da ti delavci niso bili le oropani dostojanstva in človečnosti, ampak tudi denarja. Na srečo so zaposleni nekaterih drugih propadlih gradbincev dobili vrnjene prednostne terjatve, denimo v Primorju, Kraškem zidarju in CPM, predvidoma bodo poplačani v CPL, del denarja so dobili v SCT in GPG, stanje na računih naj bi se izboljšalo nekdanjim delavcem CMC.

A tudi stoodstotno poplačilo prednostnih terjatev ne pomeni, da propadli gradbinci ne dolgujejo ničesar več nekdanjim zaposlenim. Med prednostne terjatve se namreč uvrščajo plače za zadnje tri mesece pred začetkom stečaja in nekateri drugi dolgovi, ostali pa imajo status navadne terjatve. Upanje za vsaj delno poplačilo teh je bistveno manjše.

Vegrad je v stečaju le prazna, izropana lupina, brez premoženja in z visokimi dolgovi. Hilda Tovšak je za zapahi, a ponižani, na tla potisnjeni in nepoplačani nekdanji delavci zaradi tega ne živijo bolje. Veliko se jih je vrnilo oropanih v domovino ali so odšli priložnost iskati severno od Karavank. Za razliko od Vegrada je večina ostalih večjih propadlih gradbenih družb ob stečaju imela več premoženja, s katerim so upravitelji iz prodaje ustvarili stečajno maso za razdelitev med delavce. Razlog za to je tudi v tem, da je bil Vegrad prvi večji gradbinec, ki je propadel v tej krizi, upniki ostalih podjetij pa so se tudi iz velenjskega primera naučili, da pri tako razsutih družbah v izogib dodatnemu izčrpavanju podjetij s stečajem ne gre zavlačevati. Na delež poplačila delavcev pa vpliva tudi obseg zavarovanega premoženja, saj gre ob prodaji takega premoženja denar ločitvenim upnikom, torej velikokrat bankam. Zavarovanega premoženja pa je bilo v gradbincih ogromno; eden od stečajnih upraviteljev je ugotovil, da se ni mogel usesti niti na stol, ki ne bi bil zavarovan.

»Od ust sem si trgal, da sem denar pošiljal v Bosno ženi in otrokoma, zdaj pa niti tega ne morem. Ne morem govoriti, ker me pri srcu tako boli, da bom začel jokati,« je Mujo Varcar obupoval tistega sončnega septembrske dne, tik pred jesenskim enakonočjem.