Ortopedsko varčevanje

Ko človek drago plača za filmski nasmeh, pričakuje, da ga bo takšen nasmeh spremljal leta. Zapleti so vedno mogoči, nihče pa ne pričakuje, da mu bo iz nove filmske proteze izpadel zob, ko se bo, recimo, samo bolj na široko zasmejal. Nenavadni zlomi posebnih kolčnih endoprotez kar med hojo so tako že pred leti vznemirili ortopede.

Skupaj 23 zlomov vsadkov glede na skoraj 2900 vstavljenih v Sloveniji pravzaprav ni veliko. Če seveda niste prav vi eden izmed tistih pacientov, ki so morali še enkrat pod nož. Revizije, ponovne operacije že vstavljenih protez, niso prav redke, tudi do 15 odstotkov revizij na leto opravijo slovenske bolnišnice. A običajno gre za omajanje protez, vnetja, obprotezne zlome kosti, izpahe. Zlom dela vsadka pa je nekaj posebnega. Takšna je tudi operacija, pacientu za spomin ostaneta več deset centimetrov dolga brazgotina in strah. Ker ne more vedeti, da se kaj takšnega ne bo ponovilo.

Medtem ko so ortopedi kmalu po prvem poročilu iz tujine leta 2010 in prvih zapletih v Sloveniji začeli razmišljati, ali ni morda z vsadkom kaj narobe, so v Javni agenciji RS za zdravila in medicinske pripomočke poročila zbirali. Medtem ko so ortopedi pisali strokovne članke, v Valdoltri pa so se prav zaradi člankov že leta 2012 odločili, da teh vsadkov ne bodo več vgrajevali, se državne ustanove niso posebej odzvale. Delamo pač samo tisto, za kar smo pristojni. In za raziskave zapletov in iskanje rešitev je odgovoren proizvajalec. Ta se je prvič zganil po številnih zapletih in tožbah, verjetno so bile ključne prav te. Nekatere vsadke je leta 2015 odpoklical.

Revizija je draga. Stane okoli 10.000 evrov, pacient ne more v službo, zasede eno operacijsko dvorano z več zaposlenimi. Ortopedi zato že več kot desetletje opozarjajo, da bi v državi morali imeti nacionalni register endoprotetike. Tako bi lahko sproti preverjali, kako se posamezni vsadki obnesejo, kje so težave, in težavnih pač ne bi več uporabljali. Ne glede na to, ali jih proizvajalec umakne s trga ali ne. V Valdoltri imajo svoj register od leta 2002 in hranijo podatke o več kot 24.000 kolčnih in kolenskih protezah, hkrati pa je povezan z evropskimi registri. Pilotni slovenski register je bil z evropskimi sredstvi že vzpostavljen, potem se je zataknilo.

Treba bi bilo zgolj dopolniti zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva. Zakaj se tako vleče, ni jasno. Sploh če vključimo denar. V Sloveniji vsako leto opravijo okoli 440 revizij samo pri kolčnih protezah. Ortopedi predvidevajo, da bi z registrom število revizij lahko zmanjšali za 200 posegov na leto, v denarju sta to dva milijona evrov. In če računamo, da na register čakajo najmanj deset let, smo v tem času izgubili dvajset milijonov evrov.

S hitrim razvojem in tako rekoč vsak dan novimi medicinskimi pripomočki se zdi nerazumljivo, da država ne najde predvsem volje, da bi takšen register trajno vzpostavila. Če omogočanje bolj kakovostnega življenja pacientov z zmanjšanjem števila revizij ni dovolj velik motiv za vzpostavitev registra, naj pristojne vendarle prepričajo privarčevani milijoni.