Osebni dogodek

Zrel, če ne odcvel možak prej, še večkrat pa slej spozna, da ni porojen za podajanje občosti, za podučevanje, nazorsko izražanje, dopovedovanje, resničnostno iskateljstvo. Saj veste, milijonti v vrsti, soočen s sorodno realnostjo, o kateri pristavi svoj piskrček vsevednosti. Ker če je resnica zvotljena, naokoli je je pa bore malo, je zadevščina precej duhomorna. Nekaterim smrdi po španoviji s Sizifom.

Ako se osebek preživlja z besedovanjem, resignirano ugotovi, da je zgrešil navezo, ko je bistvo srž časopisnega izdelka, in mu preostane le uvid, kako je srž relativno uporabna, če ne milozvočna beseda. In za tekstovno upravičenje osebnega dohodka kot gnetivo ostane le osebni dogodek.

Kot mojega zadnjega četrtka, skoraj vsi ga gotovo še pomnimo. Profesionalno sem se z možakom dogovarjal, naj me, prosim lepo, pouči o eni od tisočev zadev, o katerih nimam pojma. Ker novinarji pridemo tudi na dom, poizvem in izvem, da živi v onem koncu, kjer namesto da bi se združili v en kraj, Hudo Brdo, živijo vsaksebi tako v Brdu kot Hudem. In vsaj do Brda je hudo strmo, gor pa dol pa gor pa dol. To je Brdo, blizu Brezjam, ne ono, kjer se vaši fuzbalerji pripravljajo na kvalifikacijske poraze. Težava je, da sem med dogovarjanjem za domenek ves čas razmišljal o onih Brezjah pod Dobrčo, kjer imam hribolazniškega kamerada, čakajoči pa mi je svoje bivališče opisoval, kako bi rekel, s položaja bliže bogu, z Brda nad bogu najljubšimi Brezjami na Slovenskem. V bistvu na svetu.

Pa se le srečava. In dve uri pogovarjava, njegova soproga se je zadaj, natančneje, (nadstropno) zgoraj držala. Mi je postregla s kapučinom in piškotki. In se večzložno, pa bog ne daj, da bi jo kdo zatiral, oglasila šele o slovesu, češ kaj pa je tega dolgovez­nega pametovanja treba bilo, saj je njen mož za edicijo, iz katere sem bil poslan, nedolgo tega že vse povedal. Brskamo po časopisnih izrezkih v fasciklih, ki govore o možaku, inkriminiranega ne najdemo. Malo si oddahnem, povsem ne.

Polpotrt drvim, po drugi poti kot tja grede, proti sakralnim Brezjam, v očesu ljubem Ljubnem za­idem, pristanem v kraju Posavec, daleč od Posavja, vasice se spomnim iz časov najstniškega bicikliranja. Misleč, da sem usmerjen proti vzhodu, obrnem sredi vasi, ker slutim lepši izvoz iz labirinta, poženem in kmalu spoznam, da grem natanko tja, kamor nisem hotel.

Najdem avtocesto, bližam se bolj domačim krajem, že vidim Šmarko, zazvoni telefon, glas iz Brda, gospod sem v Brdu očala pozabil, ona bralna, brez katerih tegale ne bi bilo. Če bi glavna pozabil, bi prej opazil. V prvem jarku. Ujamem izvoz, se vrnem na avtocesto, žalibog spet v napačno, ljubljansko smer, na drugem izvozu, vzhodni Kranj, mi le uspe, s prekrškom, zmanevrirati proti Gorenjski, kjer gore so. In očala.

Čez pol ure sem spet v Brdu, dobim pripomoček, nato pa za vsak primer po istih kolesnicah domov.

Potem se, načeloma ne pretirano podložen veri v vražje, zavem, da upravljam službeni avto, na katerem mi je že dvakrat počila guma. Tokrat ni spustila nobena od štirih duš. V bistvu je bil za menoj tako rekoč idealen terenski opravek, kajne?

V redakciji pobrskam po preteklosti, po kupu cajtengov, ugotovim, da je imela soproga iz Brda prav. Soprogu je nekdo nekoč že zastavil podobna vprašanja in čudno bi bilo, ako mu ne bi odgovoril slično mojim. Okej, treba bo najti vsebinski obvod.

Ure pozneje, ko v mojih rokah ni le lastna usoda, ampak tudi usoda onih dveh, ki bosta, vsaj eden, nadaljevala zgodbo nekega priimka, in prepustim prvega fuzbalski, drugo gimnastični prihodnosti, ustavim zasebno vozilo pred nakupovalnim kompleksom. In, si predstavljate, neki frajer je imel na zadnji polički opozorilo: Ženska za volanom! Ne Jan, ne Jeanette, ne Angel, ne Murat, ne otrok, ne pijanec, ženska. Ja, dedci s svojimi ženami, (so)voznicami, ravnajo kot z natakaricami, to je somračno območje, kjer duhovitost popivajočega spola pride do najnižjega izraza. Hecno je le, da je imel šaljivec opozorilo v avtu, pozor, živo rumene barve. In ni bil (nekdanji) poštar.

Ko nakupim najpotrebnejše, v centru, katerega ime je na las podobno kopalniški pripravi, fašem hladen tuš. V živo rumeni moto gravž sede ženska. Lastnica, s tablico opozarjajoč nase? Nisem si drznil preveriti.

Skrbno sem izvozil s parkplaca in odpeljal novim dogodivščinam naproti.