Tiskane izdaje
Prekinitev ognja na sirskih bojiščih je prekinjena. Mirovni proces je mrtev. Sirija je mrtva. Toda morilski režim Bašarja al Asada, ljubljenca evropske skrajne levice in skrajne desnice in absolutno glavnega krivca za že več kot pet let trajajočo sirsko (svetovno) vojno, v kateri sodeluje več kot sedemdeset držav, je živ; celo vse bolj živ.
Asadova vojaško-obveščevalna oligarhija, ki je pred vojno s krvjo disidentov in drugače (ali sploh) razmišljujočih loščila površje ter uspešno prepričevala tuje obiskovalce v laž multikulturne, strpne in »sekularne« družbe, je bila pred časom že blizu padca. Sirska vladna vojska je bila načeta in kadrovsko močno podhranjena. Šepal je motiv, zmanjkovalo je orožja. Sunitske milice, ki so potem, ko je oblastem v Damasku konflikt iz upora proti režimu hitro uspelo prevesti v državljansko (sektaško) vojno, s posilstvom zasedle prostor svobode, so se krepile. Tudi zato, ker so jih – vključujoč Islamsko državo – okrepili skrajni islamisti, ki jih je Asad izpustil iz zaporov in z namenom demonizacije upora poslal na bojišča. In to skupaj s stotinami borcev, ki jih je sirski režim med ameriško okupacijo sosednjega Iraka pošiljal čez mejo in jih ob izbruhu »domače« vojne poklical nazaj.
Asad je vodil propagandno vojno in v njej z neskromno pomočjo Islamske države, ki je blagovoljno prevzela vlogo vrhovnega zla, zmagal. Na bojiščih so se mu priključili pripadniki iranske republikanske garde, libanonski Hezbolah, številna zasedba mednarodnih plačancev in, lani, še ruski bombniki. Ti so na pogorišču države, družbe in človeštva brez težav in, dobesedno, na krilih globalno izginulega zgodovinskega spomina ter ideološke toksičnosti, naredili odločilno razliko. Razliko, ki sta jo omogočila tako odsotnost kot prisotnost mednarodne skupnosti ter ameriško dolgoletno pustošenje po Bližnjem vzhodu, ki je v temačni logiki bipolarne motnje sveta ruski vstop v vojno razumela kot prihod manjšega, celo željenega zla. Manjšega, celo željenega zla, ki sproti ubija tudi morebitne ostanke prihodnosti.
V ponedeljek zjutraj so Asadova in ruska letala, ki jih velik del »svobodnega sveta« vidi kot odrešenike Sirije, do tal zravnala pediatrično bolnišnico v predelu Alepu, ki ga nadzorujejo uporniki. Ubitih je bilo sedemindvajset ljudi. Med njimi so bili otroci ter zdravniki. Zadnja bolnišnica v Alepu, ki je skrbela za bolne in ranjene otroke, nikakor ni bila prva, ki so jo v zadnjih tednih in mesecih porušili »sekularni« junaki našega časa (mar nista bila sekularna tudi Hitler in Stalin?). Ti so letvico bolečinskega praga mednarodne javnosti dvignili so skrajnih robov in nas pripravili na tisto, kar sledi.
Brutalen končni obračun, v katerem bodo vojaške konvencije slaba šala, smrt otrok pa v najboljšem primeru »kolateralna škoda«. Zdaj smo, vsi skupaj, pripravljeni na padec Alepa, na smrt deset tisočih in na beg sto tisočih.
Tako ali tako bodo ostali v Turčiji. Saj smo plačali za to, mar ne?
