Ostrina iz obupa

Kaj je transparentnost in kaj je njen namen? Smisel objavljanja javnih podatkov se vse bolj izgublja, ugotavlja informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Razmere so očitno vse bolj resne, saj postajajo njene izjave vse ostrejše.

Če je še jeseni na okrogli mizi o delovanju Supervizorja, torej aplikacije, ki državljanom omogoča vpogled v podatke, kdo vse prejema javna sredstva, na splošno opozarjala, da transparentnost ni sama sebi namen, ampak da mora omogočati spremembe, je danes v svojih besedah veliko bolj neposredna. Nedvoumno je izpostavila, da nekdanja informacijska pooblaščenka, torej oseba, ki dobro pozna področje dostopa do informacij javnega značaja in področje varovanja osebnih podatkov, zdaj kot odvetnica pred sodiščem zastopa javne ustanove, ki želijo javne podatke pred javnostjo – skriti.

Prav tako vse glasneje in vse bolj odločno opozarja, da objava podatkov nima nobenih posledic, ker se, denimo, nihče ne vpraša, ali je bilo poslovanje, ki ga podatki razkrivajo, pravilno in zakonito, ampak se javni diskurz pogosto usmeri le v vprašanje, ali je bila objava upravičena ali ne. Tako izostane vsebinski del, ki bi pokazal sistemske pomanjkljivosti ter omogočil iskanje ustreznih rešitev. Sprašuje se tudi, zakaj so nekateri podatki razkriti le parcialno, saj take objave ne vodijo do sistemskih sprememb.

Zgodbi informacijske pooblaščenke in Supervizorja, ki je sicer projekt Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), se v zadnjem letu tesno prepletata. Odkar Supervizor prikazuje tudi javna sredstva, ki se stekajo na račune zasebnikov, je na njeni mizi končalo veliko pritožb in primerov. V prvem je presodila, da je objavljanje podatkov o profesorjih, ki so prejemali visoke avtorske honorarje, zakonito; a tako je bilo le zato, ker je Komisija za preprečevanje korupcije začela sistemsko preiskavo in tako pridobila ustrezno pravno podlago za pridobivanje podatkov. A to seveda ne pomeni, da Supervizor podatke lahko razkriva vsevprek, niti da KPK podatke lahko zbira o vseh državljanih, ki so državi plačali kak evro, denimo kot davkoplačevalci, ali od nje evro prejeli, denimo kot upokojenci.

Zato se je ostro odzvala tudi na besede predsednika KPK Borisa Štefaneca, ki je njeno zadnjo odločbo označil za neposreden napad na uporabnost in transparentnost Supervizorja, proti kateremu se bo odločno boril. »Če bi ta trenutek popolnoma spoštovali odločbo, bi morali Supervizor ugasniti,« je zatrdil Štefanec. Informacijski pooblaščenki so že večkrat pripisali zahtevo za ugasnitev Supervizorja, a vsakič se je izkazalo, da po njenih odločbah s Supervizorjem ni nič narobe, da pa mora do podatkov dostopati zakonito.

V svojem odgovoru Štefanecu je bila zato morda bolj neposredna kot kdajkoli doslej: KPK odvrača pozornost od bistva problema – torej od tega, da si je samovoljno vzela pristojnost zbiranja osebnih podatkov vseh, namesto da bi reševala zadeve, za katere je po zakonu pristojna. Zdi se, da zaveznik državljanov v prizadevanjih za transparentnost vse bolj (p)ostaja samo še informacijska pooblaščenka.