Osvajanje fevdov

Medtem ko vlada nadaljuje vsesplošno politiko zategovanja pasu, skopari pri plačah policistov, gasilcev, medicinskih sester in drugih nepogrešljivih delavcev, zmanjšuje sredstva kulturi ter le težko odmerja sredstva za socialne transferje, ima v svoji denarnici očitno veliko presežnih sredstev, in sicer toliko, da se v zadnjih tednih odloča celo za nakupe finančnih naložb. Za ta namen naj bi bilo letos v proračunu na voljo kar 300 milijonov evrov.

Tako je država pred kratkim dokupila 2,7 odstotka Pozavarovalnice Sava, sklenila terjatve slabe banke do Save odplačno prenesti na Slovenski državni holding (SDH) in Kapitalsko družbo, razmišlja pa se tudi o povečanju državnega deleža v petih elektrodistribucijskih podjetjih s približno 80 na 100 odstotkov. Vlada se pri tem sklicuje na strategijo upravljanja državnih kapitalskih naložb, s katero se zdaj v praksi kažejo politično vsiljene nesmiselne rešitve, ki se povrhu vsega še izrabljajo za določene odločitve.

Tako je država konec leta v imenu strategije menda hotela svoj delež v Pozavarovalnici Sava s 25 odstotkov povečati na 25 odstotkov plus delnico, kolikor naj bi imela v pomembnih naložbah. A da bi dobila te delnice, je od NKBM in Poštne banke odkupila sveženj skoraj pol milijona delnic in zanje odštela 6,3 milijona evrov. Za politiko cena ene dodatne delnice očitno nima meja. To je tako, kakor da bi zaradi enega zrezka kupil celo kravo. A v resnici državi ne bi bilo treba kupiti niti te delnice, saj strategija ne zahteva dokupov do določenih minimalnih deležev za posamezno naložbo, ampak se sedanji deleži le znižati ne smejo pod to raven.

V imenu skrbi za turizem v Sloveniji naj bi država z odkupom terjatev zdaj ohranila svoj lastniški vpliv v nasedlem in zadolženem holdingu Sava, čeprav ta operacija s sabo prinaša tudi določena finančna in pravna tveganja. Pri morebitnih odkupih deležev v elektrodistribucijskih podjetjih pa si roke lahko manejo predvsem mali delničarji, država po odkupu teh deležev na družbo namreč ne bi imela nič večjega vpliva, a tudi nikogar, ki bi ji gledal pod prste. Pri tem je že kar hinavsko, da takšna državna vlaganja v finančne naložbe na račun drugih državnih potreb podpirajo prav tisti politiki, ki imajo sicer polna usta socialne države in skrbi za blagostanje ljudi. Državljani od teh naložb ne bodo imeli koristi. Z nadaljevanjem privatizacije se določeni interesni vrtički zmanjšujejo in politika zdaj, kot kaže, išče poti za osvajanje novih fevdov, ki ji bodo prinašali rente. V tem smislu je verjetno treba razumeti tudi prizadevanja ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, da bi pristojnost nad SDH izpulil iz rok ministra za finance Dušana Mramorja, ki v primerjavi s prvim ne sodi med apostole nacionalne lastnine. Ključ do SDH namreč odpira pot do vpliva na državne družbe. Upravljavski tampon, ki ga kljub vsem spodrsljajem predstavlja SDH, gre zdaj marsikateremu koalicijskemu politiku v nos; to se je navsezadnje spet pokazalo tudi pri pripravi zakona o državnem gozdnem podjetju in demografskem skladu.