OXImoron

Helenski parlament je včeraj glasoval o vladnemu predlogu ostrih reform in varčevalnih ukrepov, ki jih je ekipa premiera Aleksisa Ciprasa že v četrtek pozno zvečer poslala v Bruselj. Kot je kazalo ob zaključku naše redakcije, bodo grški parlamentarci predlog Sirizine vlade potrdili.

Če bi takšno novico napisali pred tednom dni, bi to zvenelo kot politična šala v slogu legendarnega radia Erevan. Če bi takšno novico napisali, ne da bi poznali rezultate »zgodovinskega« referenduma, na katerem se je 61,3 odstotka Grkov odločno zoperstavilo uničujočim varčevalnim ukrepom, in ob njej dodali še kako vrstico o odstopu finančnega ministra Janisa Varufakisa, bi lahko marsikdo (upravičeno) pomislil, da je bil rezultat ljudskega glasovanja obraten: da sta skoraj dve tretjini Grkov podprli varčevalni dogovor s trojko posojilodajalcev.

Situacija je, milo rečeno, shizofrena. A nikakor ne nepričakovana.

V nedeljo so Grkinje in Grki dobili priložnost, da jasno in glasno povedo, kaj si mislijo o diktatu(ri) evropskih uradnikov in mednarodnih finančnih trgov. Priložnost so izkoristili in s tem Sirizini vladi podelili tako rekoč dvojni mandat: za nov krog pogajanj in hkrati tudi za morebitne radikalne politične poteze.

Kljub jasno izraženi ljudski volji je Bruselj grške oblasti še bolj stisnil v kot. Vsem skupaj je bilo namreč jasno, da je Cipras referendum izbral kot poslednje in nesporno demokratično politično orodje, s katerim je poskušal utrditi tako svojo politično pozicijo in enotnost svoje vse prej kot homogene stranke kot pogajalsko izhodišče, ki se je prelevilo v OXImoron: glas ne je bil (očitno) glas da.

A banke so ostale zaprte. Dvigi na bankomatih so še vedno omejeni. Posli še naprej stojijo. Globoko ranjeno gospodarstvo sproti – in na vrhuncu turistične sezone – dobiva nove in nove udarce. Humanitarna kriza se stopnjuje. Evropski uradniki in mednarodni finančniki stiskajo grški vrat, Grčija pa se, zvezanih rok, razen z glasnim OXI, ne more braniti. Ob tem jim gre na roko tudi »javno mnenje«, ki je (samo)oropano empatije, refleksije in čuta za solidarnost. Človeka, ki ga je zbil avto, ker ni pravočasno pogledal na semafor, Evropa krivi za njegovo tragedijo in mu nnoče ponuditi niti najbolj osnovne prve pomoči. Z razlogom.

Grška vlada se je v nasprotju z ljudmi, ki jih predstavlja, pet dni po referendumu, ki je že danes le oddaljeni spomin, očitno odločila za predajo. Predajo, ki jo bosta »obe strani« poskušali predstaviti kot kompromis in nekakšno pogajalsko zmago.

Morda bo – zaradi odziva finančnih trgov in svežega denarja, ki bo nasmejano prišel v opustošeno državo – kratkoročno res tako. Že srednjeročno, ko bo jasno, da Grčija s privolitvijo v še bolj ostro varčevanje ostaja v začaranem krogu dolgov in pritiskov, Grčijo v primeru, da ji trojka posojilodajalcev v zadnjem trenutku z delnim odpisom dolgov in vsaj kančkom politične (in človeške) modrosti ne stopi nasproti, ne čaka le dodatni padec življenjskega standarda, temveč tudi nov val socialne in politične nestabilnosti.