Pa kakšna država je to?

Mračna, zatohla in zahojena mora biti ta država. Kar predstavljam si, kako je moral njen narod trpeti do zdaj. In najbrž še trpi. Sumim, da se je komaj izvlekla iz socialističnega pekla, izvedla navidezno tranzicijo in zdaj so oblast spet zavzeli komunisti. Njen predsednik vlade mora biti lutka v rokah stricev iz ozadja. Poglejmo samo primer beguncev. Sprejemajo jih. Do konca leta 25.000. Da jih bodo sprejeli toliko, so zapisali, pozor – v volilni program. Da bo njihov dotok v državo potekal nemoteno in da bodo načrt izpeljali, bo osebno nadziral minister za imigracijo. Volilno obljubo je treba izpolniti in nedavno izvoljena vlada jo. Namesto da bi državo ali pa vsaj letališča obdal z bodečo žico, je prve sirske begunce, ki so se spustili na tla te države, sprejel predsednik vlade. Osebno. Razdelil toplejša oblačila, se pogovoril, se poigral z otroki ...

Tik pred sprejemom prvih beguncev je nagovoril parlament z besedami: »To kaže naše zaveze Kanadi in svetu. Kanada ve, da lahko in mora narediti več. Ponosen sem, da lahko razglasim, da bo prvo letalo s sirskimi begunci jutri pristalo v Torontu.« Da, ta civilizacijski mrak se dogaja v eni najmanj razvitih držav na svetu, Kanadi. Premieru je ime Justin Trudeau in očitno mu ni mar za obstoj substance nacije, kaj šele za varnost državljanov Kanade. In kakšni tepci morajo biti šele tamkajšnji politiki, ki dopuščajo takšno uničevanje države? Namesto da bi na Madžarskem naročili kolute žice z rezili, na meje poslali vojsko, z obalno stražo naredili varnostni obroč okoli Kanade in zaprli vsa letališča, oni sprejemajo begunce. Ker »Kanada ve, da lahko in mora narediti več«. S katerega planeta je ta država, njen premier in njena politika? Nezaslišano. Kaj pa islamizacija, kaj pa ohranitev avtohtone vere?

Dobro, razumemo, premier je zelo mlad in naiven. No, nekaj malega izkušenj verjetno ima, ker je svojo klinično mrtvo liberalno stranko z mrtvaške postelje pripeljal do veličastne volilne zmage. Kako mu je uspelo, ni jasno, je pa očitno, da se je odrekel svojemu očetu Pierru Elliottu Trudeauju, enemu najbolj prepoznavnih premierov te države z enim najdaljših vladajočih stažev. Pomislite, ob zmagi je dejal: »Moje misli danes – očka, oprosti mi – niso večinoma povezane s teboj, pač pa z mojimi otroki in otroki po državi, za katere bomo delali zelo veliko in zelo trdo, da jim omogočimo boljšo prihodnost.« Tepec. Kot pravi politik bi moral skrbeti za svoje žepe in interese stranke, ne pa za prihodnost. Za otroke gre, ja. Za povrhu pa obljubi, da bo njegova vlada delovala še bolj odprto in transparentno.

In potem gre ta mulc na inavguraciji med množico in z njimi dela selfije. To se ja ne spodobi. Si predstavljate premiera Cerarja, da počne takšne stvari? Da sploh gre med narod? Nezaslišano bi bilo. In kot da še ne bi bilo dovolj, je ta zelenec prvič v zgodovini vlado razdelil na pol-pol. Pol žensk, pol moških. Pa kakšen dedec je to, lepo vas prosim? Ko ga vprašajo, zakaj, si drzne odgovoriti: »Ker je leto 2015.« In potem si v vlado imenuje mlade ljudi, oblikuje etnično raznolik kabinet, v njem sedijo staroselci, manjšinci in celo invalidi. In zakaj? Ker je treba narediti generacijsko men­javo in ker mora vlada predstavljati kanadsko raznolikost. In nadutež izjavi: »Pomembno je, da država dobi kabinet, ki bo videti kot Kanada.« Mimogrede, obrambni minister je sikh. S turbanom. Katastrofa.

Po vsem tem si upa govoriti, da »se je Kanada vrnila« in da je na »sončni poti«. Nato pa vsi – tudi po svetu – govorijo o njem. Na začetku kampanje je veljal za kandidata brez možnosti, nato je nasprotnike pustil daleč zadaj v – oblaku prahu. V predvolilni kampanji se ni spustil v politični senzacionalizem, vseskozi je deloval pozitivno, iskreno in ljudi je, poročajo kanadski novinarski kolegi, navdajal s »sončnim, mladostnim optimizmom, zaradi česar so se tekmeci zdeli stari in zlovoljni«. Liberalcem je zmago prinesel celo v Quebecu – kar se je zdelo nemogoče. In ta grozni človek zdaj zaradi spolne enakopravnosti v vladi in odprtja kanadskih vrat za begunce dobiva priznanje za priznanjem in ovacije v mednarodni skupnosti.

Kakšna grozna država mora biti ta Kanada. Še sreča, da živimo v Sloveniji. Si predstavljate, da bi imeli takšnega premiera? Brez skrbi, ni in ne bo ga.