Tiskane izdaje
Turški predsednik Tayyip Recep Erdogan pravi, da mu ni mar, če ga v Evropi dojemajo kot diktatorja. In v resnici je globoko vseeno, kaj si o Erdoganu misli t(a)ista Evropa, ki je storila čisto vse za okrepitev božjega sindroma turškega voditelja. Najprej s podpisom umazanega »begunskega dogovora«, s katerim je Bruselj sto tisoče ljudi na begu pred vojno za šest milijard evrov na bazarju človeške tragedije dobesedno izročil Ankari in se tako odpovedal tudi svojim »papirnatim« vrednotam. Nato še z mlahavim – a hkrati zelo jasnim – odzivom v noči iz 15. na 16. julij, ko je del turške vojske poizkušal izpeljati državni udar. Za skrajno samoljubnega turškega predsednika in upravičeno občutljivo turško javnost je bil to (ne le) v odnosu do Evrope morda celo ključno. Erdogan je evropsko mlačnost razumel kot nezaupnico, celo kot izdajo.
To je bil izjemno pomemben trenutek za turško – in tudi za evropsko – prihodnost. Uradna Ankara se je zaradi oportunističnega in nedemokratičnega delovanje Evropske unije »osvobodila« še poslednjih demokratičnih spon in etičnih zavez – političnih, družbenih, etničnih in varnostnih. Erdogan je skupaj s svojim ožjim krogom že dolgo vedel, da Evropa bolj potrebuje Turčijo, kot Turčija Evropo. To je v pogajanjih z Brusljem (predvsem glede beguncev) močno dvignilo ceno njegovih delnic. Spodletelem puču je sledila dokončna turška osamosvojitev od evropskih iluzij. Ob novemu prijateljstvu z Rusijo, ki je s prestreženo komunikacijo med pučističnimi častniki pri Erdoganovem preživetju odigrala morda celo odločilno vlogo in radikaliziranimi razmerami v sosednjih Siriji in Iraku, je Turčija začela pospešeno (in natančno predvidljivo) betonirati diktaturo ter razgrajevati ostanke solidno delujočega demokratičnega aparata.
Od srede julija je bilo v čistkah v Turčiji aretiranih, odpuščenih ali suspendiranih okoli 110.000 državnih uradnikov, vojaških častnikov, policistov, sodnikov, učiteljev, profesorjev, zdravnikov, novinarjev, … Ukinjenih je bilo več ducatov medijev. Civilna družba, ki se je dolgo »pasla« na pašnikih visoke gospodarske rasti in hitro rastoče kvalitete življenja, je bila s sistematiziranim ustrahovanjem stisnjena v kot, še prej pa je s svojo pasivnostjo vladajoči Stranki pravičnosti in razvoja (AKP) omogočila izvedbo kulturne (kontra)revolucije. Kadrovsko in ideološko »očiščena« turška vojska je septembra vstopila na sirska bojišča. Vse bolj jasno je, da bodo turške sile kljub enormnim varnostnim tveganjem kmalu zelo aktivne tudi v severnem Iraku, začenja pa se bitka za Rako, prestolnico samooklicane Islamske države. Konflikt med turško vojsko in pripadniki Kurdske delavske stranke (PKK) na jugovzhodu države se iz dneva v dan stopnjuje – že nekaj časa je mogoče govoriti o novem krogu vojne. Ta se bo zaradi aretacije trinajstih poslancev kurdsko-levičarske Ljudske demokratične stranke (HDP), ki poteka v sklopu sodno-političnega pogroma nad vrhnjo plastjo kurdskega prebivalstva še stopnjevala.
Posledice bodo tragične. Lokalno, regionalno in globalno. Evropa bo diktatorja Erdogana zopet poklicala na pomoč. A takrat bo prepozno.
