Tiskane izdaje
Lance Armstrong je priznal jemanje dopinga, kar je po svoje presenečenje, saj je veljal za neomajnega v zagovarjanju svoje nedolžnosti. Tudi po odvzemu sedmih naslovov zmagovalca Toura je ostal aroganten cinik, češ opravili ste petsto testov, a nikoli nisem bil pozitiven.
Zakaj se je »predal« oziroma kaj se skriva za priznanjem, bo sicer pokazala prihodnost, kot tudi ali je popravil svoj sloves največjega goljufivca v športu. Po vsem povedanem se zdi, da se vede, kot mu svetujejo pravni, še posebno pa finančni strokovnjaki – da bi naredil čim manj škode slabo milijardo dolarjev vrednemu poslu in fundaciji Livestrong.
Obžalovanja in kesanja v priznanju največje športne prevare ni bilo videti. Hladen in gospodovalno racionalen je bil tudi v »eksplozivnem« in dobro tržno zasnovanem intervjuju z Oprah Winfrey, kar pa mu niti ni bilo težko, saj ga je spraševala o bolj ali manj že znanih in premletih dopinških temah ter trditvah, zapisanih v poročilu ameriške protidopinške komisije, na podlagi katerega so ga dosmrtno izločili iz športa. Zato v bistvu ni povedal nič novega, česar še nismo slišali od številnih dopinških skesancev: kako sistem dopinga v kolesarstvu in športu deluje, da je na Touru nemogoče zmagati brez dopinga, da je bil sam pri svojih nečednih dejanjih oziroma da se v letih, ko je jemal prepovedane učinkovine, ni počutil goljufa. Doping je bil zanj del treninga in tekmovanja, kot je bil del priprav nanj polnjenje zračnic oziroma bidonov z vodo. Pravzaprav je spet govoril neresnico, ko je dejal, da se je leta 2005 prenehal dopingirati. Krvne vrednosti z Gira in Toura 2009 kažejo drugače, saj niso bile skladne z njegovim biološkim potnim listom ...
Bolj zanimivo je tisto, o čemer ni govoril in kar je bistvo dopinga. Da je bil sam pri prevarah v svojem sicer machiavelističnem dojemanju športa, je seveda floskula, ki ji lahko verjamejo le naivneži. Človek je vedno otrok nekoga, je že pred davnimi časi zapisal avtor Seviljskega brivca Pierre-Augustin Caron. Armstrong je nedvomno otrok pokvarjenega sistema oziroma zadnji člen v verigi dopinških in siceršnjih goljufij, v katerih je edino merilo uspeha zaslužek oziroma kovanje milijonskih dobičkov. Pravzaprav je zrcalo družbe in njenih vrednot. Za Armstrongom in njemu podobnimi tiči je vedno cela armada ljudi – od trenerjev in zdravnikov do delodajalcev in pokroviteljev. Ko jih bodo »razkrili«, bo dopinška laž Armstronga dobila vsebino. Dotlej bo le tančica, za katero se skrivajo vsem vidni lopovi.
Padec najbolj priljubljenega heroja ameriških sanj o uspehu zagotovo ni konec dopinške zgodbe, tako kot niso bile druge kolesarske afere ter padci Marion Jones, Justina Gatlina in drugih zvezdnikov svetovnega športa. Armstrong je le vrh ledene gore, predvsem pa globoko ukoreninjene miselnosti, da cilj opravičuje vsa sredstva. S priznanjem, da ga ni bilo strah, da bi ga ujeli na dopingu, ker je lahko vse izbrisal, ni samo dokaz, da je imel za seboj vrhunske strokovnjake, ampak tudi opozorilo, da odkrivanje dopinga v športu ne deluje tako učinkovito. Zato je upati, da priznanja ne bodo izrabili za glorifikacijo, ampak za resnično bitko, podprto z vsemi ustreznimi družbenimi sistemi.
