Papir prenese vse

Ljubljana je v zeleni usmerjenosti in trajnostnem razvoju zadnja leta nedvomno napredovala. A še vedno je vse preveč nedoslednosti in prepogosto se zdi, da papir prenese vse.

Objavljeno
29. maj 2014 17.20
Maša Jesenšek, Ljubljana
Maša Jesenšek, Ljubljana
Ljubljana se letos drugič v ožjem krogu izbrancev poteguje za zelo želeni naziv zelene prestolnice Evrope. Ko prebiramo povzetke in ocene, ki so jih strokovnjaki – na podlagi podatkov, poslanih z občine – pripravili za dvanajst okoljsko pomembnih področij, bi lahko hitro zaključili, da si naše glavno mesto res zasluži ta naziv. Tako beremo o povečanem številu uporabnikov javnega prevoza, uspešnosti sistema Bicikelj, širjenju območij za pešče in kolesarskih stez, saditvi več kot dva tisoč dreves, urejanju novih parkovnih površin in nabrežij Save, spodbudnih rezultatih o vse več ločenih odpadkih ...

A kaj, ko v predstavitvi najdemo tudi marsikatero trditev, ob kateri samo zmajemo z glavo. Ko na primer beremo, da »razvojna vizija mesta temelji na koncentraciji obstoječih naselij«, se vprašamo, kam v to vizijo sodi gradnja nove soseske za županove prijatelje na travniku v Kosezah, ki jezi okoliške prebivalce in doslej ni dobila niti podpore stroke. Ko beremo o 25 milijonih za izboljšanje javnega prometa, se sprašujemo, ali vsota vključuje tudi denar, ki ga občina namerava porabiti za širitev Dunajske ceste (ta že razburja civilno družbo, vsaj tisto, ki je naklonjena izboljšavam za pešce, kolesarje in uporabnike LPP). Ali pa ko beremo, da je 87 odstotkov gospodinjstev priključenih na kanalizacijsko omrežje in da male čistilne naprave nadomeščajo greznice, nič pa o tem, da nekatera naselja že desetletja čakajo na obljubljeno kanalizacijo in da marsikje vsebina greznic konča v bližnjem potoku in nato Ljubljanici ali na okoliških poljih.

Najbolje med vsemi kandidati je bilo glavno mesto ocenjeno pri integralni politiki do okolja, pri čemer je poudarjena vizija Ljubljana 2025. Ta je, piše, skupaj z drugimi strategijami, ki izhajajo iz nje, »finančno podprta, o napredku pa je redno obveščen mestni svet«. Kdaj je bil ta nazadnje obveščen o uresničevanju Ljubljane 2025, ne pomnimo, pa tudi teza o finančni podprtosti se ob pregledu leta 2007 začrtanih prednostnih projektov (poglobitev železnice, novi potniški center, logistični terminal, vodne elektrarne na srednji Savi) hitro zruši.

Ljubljana je v zeleni usmerjenosti in trajnostnem razvoju zadnja leta nedvomno napredovala. A še vedno je vse preveč nedoslednosti in prepogosto se zdi, da papir prenese vse. Tu ne moremo mimo z zamudo nastajajočega programa varstva okolja za obdobje 2014–2020. Da je mesto kot izhodišče uporabilo predloge občanov, je pohvalno, da se je strateškega dokumenta lotilo brez vsake resne analize o doseženih ciljih iz preteklega sedemletnega programa, pa milo rečeno nerazumljivo. Ovrednotenje, ali in koliko so bili postavljeni cilji doseženi, je pomembno tudi zato, ker marsikateri ukrep iz tako opevanih mestnih strategij ostane na teoretični ravni. Lahko je zapisati, da bo do leta 2020 na mestnih cestah pol manj avtomobilov, to doseči pa je nekaj drugega. In brez samokritične ocene lastnih dejanj bo tudi napredek počasnejši.