Tiskane izdaje
Prijateljska tekma Slovenije v Belfastu je potrdila pričakovano: Severna Irska je najbolj neugoden tekmec Slovenije na stari celini. Otoška reprezentanca, v kateri ni niti enega zvezdnika višje ravni, še nikdar doslej ni nadigrala Slovenije, v petih tekmah z našimi pa je padla le enkrat. Paradoksalno – ob najslabši predstavi Slovencev, ko je prinesel zmago v Mariboru šele vstop rezervista Valterja Birse. In obratno: tudi najboljša igra Slovencev s Severnimi Irci sodi v obdobje selektorja Matjaža Keka – dve leti pozneje ob porazu v Mariboru.
Tudi nazadnje je bilo podobno. Severni Irci, ki so si priigrali euro 2016 kot zmagovalci skupine z Romunijo, Grčijo, Finsko in Madžarsko, so imeli žogo v svoji posesti le 34 odstotkov igralnega časa, četudi jih navijači zaradi tega niso niti enkrat izžvižgali. Bolj od Slovencev so jim na poti do EP »skrili žogo« le Grki v Atenah. Tudi Slovence le redko krasi večja posest žoge od 66 odstotkov; to se je zgodilo le enkrat, in sicer v dvoboju s San Marinom v Stožicah (74 %).
Posest žoge ti v nogometu seveda ne jamči ne golov ne zmage, prav tako sama po sebi ne prinaša konkretnih akcij in spektakularne igre. V Belfastu je gostom primanjkovalo prav več poguma in drznosti. Gostitelji so v prvih 30 minutah igre delovali vse prej kot moštvo, ki lovi rekordno 10. zmago brez poraza, ob tem se je zdelo, da je Katanec izbral pravilno taktiko z Verbičem v zvezni vrsti, trije napadalci pa so uspešno motili irske branilce. Težko je verjeti, kako se je potem »vse« spremenilo zavoljo ene naivne napake v zvezni vrsti – slovenska igra je izgubila zanesljivost, gostitelji so dobivali krila, sledil je gol, na koncu še poraz. Gre za iste napake in enake poraze oziroma déjà vu, kot bi rekli na prihajajočem euru v Franciji.
Vse bolj se zdi, da bo imel Katanec v dveh mesecih do »operacije Švedska« veliko dela, pri čemer očitno ne bo želel izgubiti niti dneva. Na letališču v Belfastu smo ga opazili med polurnim pogovorom z Josipom Iličićem, podobno soočenje bržčas čaka tudi druge predvsem v zvezni vrsti, v kateri selektor še ni našel optimalne rešitve. Le upamo lahko, da bo čimprej nared Kevin Kampl, saj alternative zanj ni na obzorju oziroma je selektor (še) ni našel. Katanec se je odločil za Reneja Krhina (kot del te naveze), zato pravilno čaka na njegovo zorenje.
Dosedanje izkušnje kažejo, da Krhin kot defenzivni vezist deluje dobro le v primeru, ko ob njem igra nekdo, ki lahko žogo hitro prenese v napad, Krhin pa mu varuje hrbet. Ne torej obratno. Zato naveza Krhin-Kurtić ne more delovati tako uspešno kot par Krhin-Kampl, od tod tudi številne napake tako Krhina kot Kurtića, ki so plebiscitarno vznemirile uporabnike spletnih forumov. Četudi gre za navijače, anomimnih kritikov ne gre jemati preveč resno, saj v nasprotju s Katancem ne odgovarjajo za svoje poteze. Rešitev, po kateri bi bila lahko reprezentanca v prihodnje bolj učinkovita, hkrati pa bi prejemala manj naivnih golov, bi lahko opisali z eno povedjo. Fantje bi morali manj preigravati v obrambi in zvezni vrsti, več pa bi si morali upati v napadu.
