Tiskane izdaje
Evropska komisija meni, da je Ljubljana lahko navdih Evropi. Organ, ki je svojčas precej hrupa dvignil tudi s standardizacijo korenja, ocenjuje, da je naš mestni promet lahko zgled tujim mestom. Ne bi me presenetilo, če bi uporabnik Ljubljanskega potniškega prometa ob takih izjavah začutil, da mora sesti. Mestni potniški promet je še vedno katastrofalno počasen, uporabljajo ga predvsem socialno najšibkejši – šolarji in upokojenci –, rumeni pasovi so zgolj sladke sanje, prav tako pogost in hiter prevoz z avtobusi ob koncu tedna.
Predstavniki komisije so izpostavili tudi razvoj trajnostnih mobilnostnih pobud. Spada sem morda (kot trdijo nekateri arhitekti nepremišljeno) zaprtje središča mesta, s katerim se kiti vodstvo občine? Kako prijazno je tam živečim, smo lahko večkrat brali v pismih bralcev.
Ali pa so ciljali na (posiljeno) podaljševanje prog LPP v sosednje občine, medtem ko za javni promet ključni dialog med Slovenskimi železnicami, pristojnimi ministrstvi in občino nikakor ne steče. »Posvetovanje s strokovnjaki« je bilo doslej zreducirano predvsem na trmasto držo mestnih urbanistov in konflikt z na primer SAZU, kjer poskušajo prepričanim dokazati zgrešenost nekaterih projektov.
Ali pa so tu imeli v mislih, recimo, občinskega kolesarskega koordinatorja Janeza Bertonclja – človeka, ki je pred integracijo v mestno občino predstavljal neodvisno »kolesarsko« vest prav isti ustanovi? Opazovalca lahko zabava tudi navedba o »jasnem političnem vodstvu« – ali so tu ciljali na udobno večino v mestnem svetu ali pa na župana, ki sredi mandata odhaja v državno politiko, ni jasno. Lepa šala je tudi »posvetovanje z lokalnimi deležniki« – so to morda četrtne skupnosti, ki vedno znova priznavajo svojo nepomembnost in nemoč? Javni prevoz so po nekaterih interpretacijah tudi taksisti.
O njihovi kakovosti je dovolj povedala nedavna raziskava, kjer so – tudi zaradi kazanja sredincev – zasedli zadnje mesto.
