Paradoksi po slovensko

Slovenija je dežela paradoksov. Recimo, lani in letos imamo menda že skoraj tigrovsko gospodarsko rast, pa njene blagodati ne pridejo do navadnih državljanov. Imamo banke, kapitalsko trdne kot pohorski granit, pa vse manj posojajo podjetjem in si tako spodkopavajo lastne temelje.

No, zanimiv je tudi pogled z drugega zornega kota: kljub vsej rasti in zvišanim napovedim, ki nam jih servirajo eminentne domače in tuje institucije, bomo šele čez dve leti (!) razpolagali z realno enakim BDP, kot smo ga napihnili v letih pregrevanja pred krizo. Ta nam je torej empirično preverjeno odnesla desetletje razvoja. Da ne bi izgubili še druge slovenske dekade, bomo morali – izvozniki to še kako dobro vedo – več investirati v opremo in stroje, da bi bili konkurenčni v neizprosni globalni konkurenci.

V preteklih petih letih je bilo storjene že veliko škode, s kreditnim krčem in neodzivnostjo države, kar nekaj naložb je zastalo ali ostalo v predalih. K sreči se zdaj razmere spreminjajo, a ne po zaslugi bank, ampak najprodornejših slovenskih podjetij, ki imajo po podatkih Banke Slovenije za vsaj poldrugo milijardo evrov finančnih prihrankov. In lahko tudi sama, brez moledovanja pred bankirji, financirajo svoje naložbe z lastniškim in ne z izposojenim kapitalom. Če k temu dodamo še težko pričakovano rast zasebne porabe, je Slovenija morda na začetku poti do normalnejše države z vzdržnejšim vzorcem razvoja. In banke? Krčijo se in se spreminjajo v hranilnice – če ne posojajo dovolj, naj se vsaj bolj ukvarjajo s čiščenjem preteklih slabih posojil. In ko tudi v centralni banki pravijo, da je bank preveč, smo pri ultimativnem paradoksu – zakaj le smo v banke vbrizgali pet milijard evrov, če pa so zdaj za narodni razvoj tako drugorazrednega pomena?