Parlamentarna farsa

Da časi v EU postajajo čedalje bolj dramatični, je že bolj realistična kot pesimistična ocena. Najpozneje konec marca se bo začel proces ločitve Združenega kraljestva od Unije in premierka Theresa May je očitno pripravljena izpeljati trd brexit. V Belo hišo prihaja nov predsednik, ki ga brexit navdušuje in ki nespodobno ne napada samo EU, temveč tudi njene vodilne politike. Geopolitični potresi v evropskem sosedstvu nakazujejo, da bo nestabilno okolje še dolgo spremljalo Unijo.

Kadrovske igrice v evropskem parlamentu so še en dokaz, da bi v EU še preštevilni raje nadaljevali po starem in si za smer razvoja postavljali le strankarsko linijo. To v primerjavi z drugimi parlamenti po Evropi ni posebnost institucije s sedežema v Bruslju in Strasbourgu. A parlamentarci, ki sami sebe radi razglašajo za srčiko demokracije v EU in kot edini neposredno izvoljeni zahtevajo več pristojnosti, s svojim načinom odločanja ne pripomorejo k želenemu vračanju zaupanja v EU.

Čeprav je z volilno bitko med socialisti in Evropsko ljudsko stranko (EPP) razpadla neuradna velika koalicija, bodo v evropskem parlamentu morali zagotoviti sodelovanje med političnimi skupinami. Težko bi si predstavljali, da bi bili lahko jeziček na tehtnici britanski torijci ali poljska nacional-konservativna stranka Jarosława Kaczyńskega. Skozi zgodovino parlamentarizma na ravni EU se je pokazalo, da se brez sodelovanje največjih, proevropskih političnih skupin ne da premikati stvari.

Vsakršna drugačna pot ali blokada bi vodila v polomijo. Evropski parlament soodloča o zakonodaji na številnih kočljivih področjih, denimo o azilu ali proračunu. Glede financiranja Unije je pričakovati številne težave, saj se je Združeno kraljestvo kot velik vplačnik v bruseljsko blagajno poslavlja od Unije in druge neto plačnice z Nemčijo na čelu ne bodo hotele kar čez noč nadomestiti britanskega deleža, ne da bi bila prej zagotovljena bolj racionalna in namenska raba denarja.

Evropski parlament se bo v novem razporejanju moči znotraj EU moral sprijazniti z dejstvom, da je njegova vloga omejena. V okviru protibirokratske revolucije, s katero se evropska komisija pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja želi omejiti na najpomembnejše teme in noče spravljati v obtok zakonodajnih predlogov kot po tekočem traku, ima že tako manj dela. Zato, pogosto v samoizolaciji, sprejema le še čedalje več načelnih resolucij in ustanavlja preiskovalne komisije.

Želje, da bi iz bolj brezzobega tigra nastal pravi parlament, ki bi resnično nadziral evropsko komisijo in bil enakopraven s članicami, so neuresničljive. Pravzaprav je bilo zadnje obdobje izjema. Martin Schulz, ki prihaja iz Nemčije kot najvplivnejše članice, je v dveh mandatih iz funkcije in institucije naredil največ, kar je glede na pogodbe mogoče. Njegov naslednik takšnega trenda gotovo ne bo mogel nadaljevati. Še zlasti če bo evropski parlament iz zadnjega spopada izšel notranje sprt.

Unija se bo v novih okoliščinah morala najprej okrepiti navzven in navznoter. Zasnova prihodnje vloge evropskega parlamenta mora biti eden od nujnih delov njene reforme.