Participacija

Večkrat se vprašam, zakaj vendar televizija prenaša seje državnega zbora, ne pa tudi kakšnih drugih pomembnih dogodkov. Ni vsa modrost zbrana pri poslancih, vse bolj se zdi, da se zadržuje zunaj parlamenta. Zato je resnična škoda, da niso mogli vsi tisti, ki imajo zadnji čas toliko povedati o zdravstvu, v četrtek spremljati izredne skupščine zdravniške zbornice. Zdravniki iz vseh slovenskih regij, tudi ljubljanske, so pripovedovali, kaj se dogaja v ordinacijah in bolnišnicah.

Slovenske zdravnice in zdravnike je strah. Odkar je bil umorjen zdravnik v Izoli, jih je strah bolnikov, ki jim vsak dan grozijo, strah jih je naključne napake, zaradi katere so lahko obsojeni na sodišču, strah jih je zakona, ki zahteva od njih, da bolne zdravijo, a denarja celo za navadne antibiotike ponekod zmanjkuje. Kako naj v takšnih okoliščinah delajo? Zdravniki z bolniki vred so postali žrtev sistema in obljub politikov, da so v Sloveniji pravice neomejene, da je vsem na voljo vse, denar pa – kot se ve – je omejen. To dvoje ne gre skupaj. »Zgodilo se bo, kar se je v Izoli, če ne bom dobil zobne proteze!« »Poklical bom televizijo, pa boste videli, kaj bo!« O takšnih izkušnjah pripovedujejo zdravniki iz vseh koncev naše ljube domovine. Starejši zdravniki se umikajo vase, mnogi mladi se pripravljajo na odhod ali pa so že odšli. Vrata za bolnike se s tem zapirajo same od sebe.

Zdravniki so na izredni skupščini zato predlagali takojšnje povišanje prispevne stopnje. Le z dodatnim javnim denarjem je mogoče ohraniti javno zdravstvo za vse. Predlog ni nov. Spada v kategorijo že videno in v misijo nemogoče. Finančno ministrstvo je že večkrat zavrnilo prošnje zdravstvenih ministrov za povišanje zdravstvenega prispevka. Tega iz makroekonomskih razlogov Sloveniji ne dovolijo mednarodne institucije, kot da one živijo tukaj z nami in čakajo mesece in mesece na operacijo. Posebna okoliščina v tem političnem mandatu je, da je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc prišla iz finančnega sektorja. Ni si mogla misliti, da bo nekoč reševala stiske, ki jih je povzročilo prav ministrstvo za finance s svojim izžemalnim pogledom na zdravje ljudi. Zdaj je, kar je, in zato se prav od nje pričakuje, da bo kot strokovnjakinja za denar – ne za zdravstvo – našla denar za bolne ljudi.

Ideja za povišanje prispevne stopnje pa kljub temu ni najboljša. Ljudje pričakujejo že zdaj vse brezplačno, čeprav sami prispevajo zgolj nekaj deset evrov na mesec. Če se bo prispevek povišal, bodo pričakovali še več, dodatni denar pa bo morda zadostoval le za pokritje dolgov. Zato bi bolj kazalo upoštevati predlog Marjana Sušlja, novega direktorja zdravstvene blagajne, za uvedbo participacije. Vse evropske države jo poznajo. Tudi Slovenija jo je nekoč imela. Participacija – plačilo na primer deset evrov za obisk zdravnika, za recept in dan v bolnišnici – je jasno sporočilo vsem: obiščite zdravnika le, kadar ste bolni.

A dokler ne bo zdravstvo pomembno vsaj toliko, da bi se premieru Miru Cerarju ljubilo priti poslušat iz prve roke, kaj se v ordinacijah dogaja, so vsa modrovanja bob ob steno. Na izredno skupščino zdravnikov ga kljub vabilu ni bilo. Poslal je svoje odposlance. Kdo ve, kaj in kako mu bodo prenesli.