Tiskane izdaje
Ko v teh dneh z distance spremljamo koalicijske pogovore, pogajanja in prerivanja o številnih temah, se zdi, da se je razprava leto dni pred parlamentarnimi volitvami zreducirala na osnovno dilemo - naj v tem preostalem času pričnejo že zdaj deliti bonbončke, ali pa naj korektno oddelajo zaupano jim nalogo in do izteka mandata sprejmejo še kakšno dobro rešitev.
Avtor domislice o delitvi bonbončkov je seveda stari politični lisjak Karl Erjavec, ki je v svoji skoraj dve desetletja dolgi politični karieri dobro izostril politični instinkt in posluh za populizem. Politika, ki ne bi upoštevala dejstva, da se v državnem proračunu nabira vse več denarja zaradi gospodarske rasti in vse večjega potrošniškega optimizma, bi bila naivna, če ne bi poskrbela za izdatnejše transakcije v smeri tistih skupin v družbi, ki od rasti nimajo večje koristi. Dilem, kako bi morala delovati koalicija, sicer ne bi smelo biti, dobro pa vemo, da je realnost drugačna in da so vložki preveliki, da bi se vladna barka ravnala zgolj po optimalni poti.
Erjavčevi bonbončki so stari simptom bolezni vsake dosedanje koalicije, ko se je njen rok trajanja bližal koncu. Zadnje leto mandata se običajno izkaže za najtežje, saj so bili vsakokratni predsedniki vlad pred veliki preizkušnjami ohranitve koalicijske kompozicije. Tonetu Ropu je pred volitvami leta 2004 iz koalicije pobegnil partner SLS. Janez Janša je leto dni pred volitvami discipliniral koalicijo z napovedjo protitajkunske vojne, sklepe o tem pa v državnem zboru vezal na odločitev o podpori vladi pri vodenju Sveta EU. Borutu Pahorju je vlada predčasno razpadla, tako kot Janševa druga in vlada Alenke Bratušek, ker ji je pred tem razpadla stranka.
Zato se zastavlja vprašanje, na kakšen način bo Miro Cerar ohranil koalicijsko kompozicijo - z deljenjem bonbončkov ali vztrajanjem pri sprejemanju reform in zakonskih rešitev. Poleg tega je Cerar in z njim stranka SMC na udaru zaradi zbiranja podpisov za razpis referenduma o drugem tiru, usoda največje greenfield investicije v samostojni Sloveniji Magna ostaja v coni negotovosti, ker se poraja vse več okoljevarstvenih pomislekov. Cerar in SMC sta veliko stavila tudi na zdravstveno reformo, kjer se stvari sicer premikajo, a po polžje počasi. Polena pod noge pri zasledovanju ključnih ciljev padajo z vseh strani, ne zgolj iz opozicijskih vrst. Na tej točki naletimo na staro slovensko bolezen, ko drug drugemu ne privoščimo uspeha in se ravnamo po načelu »naj sosedu crkne krava«. Drugi tir, ki bi omogočil razvoj Luke Koper, ali zaposlitveni obeti v depresivni Štajerski bi, če smo naivni, morali presegati strankarsko zavist, ne glede na to, kdo je na oblasti.
Kako bo premier Miro Cerar odgovoril na politične in interesne izzive zadnjega leta vladnega mandata, ni jasno. Po obdobju umika iz javnosti lahko v zadnjem času opažamo Cerarjevo omniprezentnost. Karte, ki jih ima kot predsednik vlade v rokah, so še vedno močne, zato bo zanimivo opazovati, kako bo v finišu odigral partijo svojega življenja.
