Partnersko brstenje

Nekaj več empatije do zaposlenih, kot smo vajeni, so na gospodarskem vrhu pokazali tudi direktorji.

Objavljeno
23. november 2017 17.43
Miha Jenko
Miha Jenko

Leta visoke gospodarske konjunkture so ugodna tudi za brstenje partnersko-razvojnih pobud. Pred desetletjem, v času prve Janševe vlade, je pognalo »partnerstvo za razvoj«, ki je preseglo meje tedanje koalicije. To sredo pa je vrh gospodarstva v režiji Gospodarske zbornice lansiral »razvojno partnerstvo« treh generacij 2018-2025.

V prvem primeru je šlo predvsem za deklarativno, politično povezovanje večine parlamentarnih strank, tudi ob priseganju na tedaj zelo poudarjene strukturne reforme, ki se kasneje iz različnih vzrokov niso uresničile. To partnerstvo je že leto pred volitvami 2008 povsem razvodenelo, Slovenija pa je nato leta 2009 potonila v najglobljo gospodarsko krizo v zgodovini in se komaj izognila prihodu zloglasne trojke.

Sedanje razvojno partnerstvo nastaja nekoliko drugače. Ne korenini iz kalkulacij strankarske politike, temveč iz »baze« in na pobudo delodajalcev (GZS) so mu pozorno prisluhnili tudi v sindikatih (ZSSS). To ubranost pogosto nepomirljivih razrednih nasprotnikov lahko pripišemo boljši »kemiji« in verjetno tudi novemu, mehkejšemu, ženskemu načinu vodenja obeh organizacij iz kroga socialnih partnerjev.

Nekaj več socialnega čuta in empatije do zaposlenih, kot smo vajeni, so na gospodarskem vrhu pokazali tudi tam zbrani direktorji. Razumljivo, ob visoki rasti in gospodarskem optimizmu se večina slovenskih podjetij in bank koplje v dobičkih - kreditni krč, pomanjkanje kisika za gospodarstvo in druge lamentacije iz kriznih let so vsaj zdaj stvar preteklosti.

Namesto o armadi več kot sto tisoč brezposelnih govorimo o pomanjkanju usposobljene, izobražene delovne sile. Delodajalci si drug drugemu prevzemajo, »kradejo« najboljše mlade kadre. Teh imamo premalo. Tudi zato bi morali posodobiti ter bolj pogumno in vizionarsko spremeniti celoten sistem izobraževanja - tako kot je nekoč reformatorka Marija Terezija utemeljila naš šolski sistem. In več poudarka bi morali dati logiki in digitalizaciji - ne pa kopičenju podatkov, za katere imamo google, nam je na gospodarskem vrhu povedal direktor družbe Špica.

Se strinjamo. To so slajše skrbi kot tiste izpred štirih, petih let. A nekoč bo spet prišla kriza, nanjo se moramo pripraviti bistveno bolje kot na prejšnjo, ki nam je odnesla desetletje razvoja.

Zdaj, ko dosegamo tigrovske stopnje gospodarske rasti in izvoza, se je na ideje o razvojnem partnerstvu treh generacij - mlade, aktivne in starejše -, pospremljene z ambicioznimi cilji o dvigu plač, BDP, izvoza in življenjskega standarda na Slovenskem do leta 2025, odzvala in priključila tudi vlada, vladajoča politika. Ta se v dobrih treh letih vladanja pogosto ni izkazala pri reformiranju davčnega in izobraževalnega sistema, izboljšanju poslovnega okolja in drugih ukrepih, ki jih že dolgo želi gospodarstvo. Se pa zdaj poskuša v javnosti legitimirati kot aktivno gonilo razvoja in pozitivnih sprememb - volivci bodo svoje mnenje izrekli čez pol leta.

Je pa jasno: najtežje reforme, pokojninska, zdravstvena, davčna itd., bodo morale počakati na prihodnjo vlado in bodo preizkušnja trdnosti tudi za nastajajoče razvojno partnerstvo.