Tiskane izdaje
Pred referendumom v Republiki Srbski se je postavljalo vprašanje, ali se bodo Bosanci po dveh desetletjih miru spet gledali prek puških cevi ali ne. Po njem se mednacionalne napetosti ne bodo zmanjšale, ne bodo pa se stopnjevale, če glavni akterji ne bodo zganjali preveč hrupa. Je pa referendum odprl mehanizem spoštovanja volje ljudstva o resnejših vprašanjih.
Če bi o vojni in miru odločali v Sarajevu in Banjaluki, prelivanje krvi ne bi bilo izključeno, čeprav si večina ne želi reprize nekdanjega spopada na življenje in smrt. Kakšna bo usoda Bosne, odločajo tudi na pomembnejših naslovih, kot sta Beograd ali Zagreb.
Škarje in platno so še vedno v rokah Washingtona in Bruslja. V igri je tudi Moskva, ki si prizadeva z zaviranjem širitve Nata ohraniti vpliv na Balkanu. Lovke steguje Ankara. Veliki igralci zasledujejo lastne interese, ne da bi se ukvarjali z dejstvom, da je za ohranitev Bosne in miru v njej najpomembnejše soglasje vseh treh državotvornih narodov.
Na Zahodu prevladuje prepričanje, da so pred vojno Srbi, Hrvati in Muslimani v Bosni živeli v pravi idili. Da ni bilo medsebojnega sovraštva in da je šlo za nacionalno in versko tolerantno multikulturno družbo. Model je deloval, dokler ni prišla demokracija. Če bi nekdanja Jugoslavija razpadla v miru, bi imela tudi »Jugoslavija v malem« vse možnosti, da se izogne medsebojnemu klanju, daytonski mirovni sporazum je zakoličil etnične meje, Bosna pa je ostala z vojno razdeljena država. Čeprav še vedno velja mednarodni protektorat, bodo tujci tako kot po vsaki okupaciji lepega dne odšli, Srbi, Hrvati in Bošnjaki pa bodo ostali v Bosni. V kakšni skupni državi so, če sploh, pripravljeni živeti? Če prizadevanje za gradnjo multietične Bosne ne bo obrodilo sadov, je mogoče še vse ...
