Ameriški poslanski dom je jezen na senat. Senat je jezen na spodnji dom. Frakcije v obeh zbornicah so jezne druga na drugo in na svoji vodstvi. Republikanska stranka že dolgo ni imela tako trdno države v rokah, od samega vrha do lokalnih skupnosti, toda zmagoslavje se sprevrača v spoznanje, da jim v pol leta ni uspelo doseči nič pomembnega, razen imenovati novega vrhovnega sodnika.
Precejšnje zasluge za to gre pripisati zvezdniku resničnostne televizije, ki je najprej ugrabil stranko, nato še državo, zdaj pa spoznava, da predsedovanje ni nepremičninsko mešetarjenje. Toda za propad zdravstvene protireforme ni kriv Donald Trump, ampak je posledica dolgoletne obsedenosti konservativnih politikov, da je treba za vsako ceno nasprotovati prvemu temnopoltemu predsedniku, na čelu z njegovim osrednjim projektom o zdravstvenem zavarovanju za vse Američane.
V vnemi so prezrli, da gre za zbir zmernih konservativnih političnih zamisli, ki ga je še dodatno obrusil pritisk lobistov. Zato jim nikoli ni uspelo napisati nadomestnega programa za Obamacare, saj desno od tega ni prostora za program, ki bi vključil tako veliko ljudi z razmeroma kakovostnimi zdravstvenimi zavarovanji. Edino, kar jim je res uspelo, je razgreti jezo konservativnih Američanov, pri čemer mnogi sovražijo Obamacare in hkrati hvaležno prejemajo pomoč prek zakona o dostopni oskrbi, ne da bi vedeli, da gre za isto stvar.
Ta jeza je hkrati v kongres pripeljala skrajneže, ki niso pripravljeni sprejemati kompromisov, po drugi strani volivci ne marajo politikov, ki jim odvzemajo že pridobljene pravice. Desnici tako sedanji pat položaj nekako celo ustreza. Poslanci se bodo jeseni prihodnje leto v svojih konservativnih okrožjih lahko postavljali, da so glasovali proti Obamacare, senatorji, ki jih volijo na ravni zmernejših zveznih držav, pa so za nekaj časa rešeni neprijetne odločitve.