Pav in rdeče perje

Minister Pikalo kakor da se v šolstvu zgleduje po Putinu.
Objavljeno
09. marec 2014 18.12
mpi OŠ Brežice
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Dan pred dnevom žena je minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo na konto prve obletnice svojega mandata povedal, da je za ministrstvo eden največjih dosežkov umiritev šolskega prostora. To je bilo le kakšna dva dni za tem, ko je Gorazd Kovačič iz visokošolskega sindikata naznačil paradoks, ki je v tem, da si je »ravno stranka, ki se kiti z rdečim perjem, naložila zgodovinsko breme, da bo ona tista, ki bo uvedla šolnine«. V mislih je imel stranko ministra Pikala in pripomnil, da če vlada ne bo popravila spornih točk iz predlaganega zakona o visokem šolstvu, podpisnikom memoranduma ne preostane drugega, kakor da se 16. aprila študentski Iskri pridružijo na ulicah.

Teza o umiritvi šolskega prostora je med podpisniki in privrženci memoranduma izzvenela kot cinizem, saj so se s tem kritičnim dokumentom uskladili, poenotili in organizirali na najširši možni bazi: Visokošolski sindikat Slovenije, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze, Sindikat delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije (VIR), Študentski svet Univerze v Ljubljani, Študentsko društvo Iskra in Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. Gre za očitno reprezentativen vzorec pravih udeležencev. V strokovnem naboru bi v Sloveniji težko našli kompetentnejše ljudi od teh, ki so se zbrali in organizirali v kritiki predlaganih sprememb zakona.

Poanta je očitna in za javno rabo preprosta, v svoji izjavi jo je predstavil že Kovačič. Drugim, ki jim je mar za podrobnosti, za podobo javnega šolstva in civilizacijske razloge zanj, so te obširno predstavili v memorandumu, ki je bil (in je še) na spletu na voljo vsej javnosti.

Celotna tematika javnega šolstva in vprašanje, kam ga pelje minister Pikalo, sta za poznavalce seveda nacionalna tema št. 1 in nemalo revolta je sprožilo dejstvo, da je javna nacionalna televizija, za javnost podobno reprezentativna institucija kot javno šolstvo, v poročanju na dan tiskovke memorandumsko gibanje skorajda ignorirala in korektno poročala v občutno manj gledanem terminu šele naslednji dan popoldne. Posebno ker je bil Jernej Pikalo po politično-strankarskem ključu na tej isti javni televiziji predsednik programskega sveta.

Da je Pikalo na vse to javnosti sporočil, da ima vlada pri šolstvu drugačen način in vsebino od prejšnje Janševe vlade ter da si za uspeh in dosežek šteje »umiritev šolskega prostora«, utegne biti podobno eksplozivno področje, kot je ukrajinski Krim.

Premierka Alenka Bratušek je mandat dobila po tem, ko se je prejšnji vladi zgodila ulica, in logika preobrata je bila na moč podobna okoliščinam medijske kontrole, posiljenega neoliberalizma v javnem šolstvu in podobne napake.

Memorandum dokazuje, da so se organizirali ljudje, ki jim ni vseeno za javno šolstvo. To je reprezentativen primer, da ljudem ni vseeno, v kakšni državi bodo živeli.