Pedofilija je ubila verodostojnost

Besed o pedofiliji, ki da je ubila verodostojnost Cerkve, si nisem izmislil. Joseph Ratzinger jih je izrekel pred skoraj štirimi leti, ko je bil še papež Benedikt XVI. Sporočilo je namenil udeležencem evharističnega kongresa v Dublinu. Bilo je v času, ko se je nemški papež lotil čiščenja Avgijevega hleva, pa mu ni šlo od rok in je raje odstopil.

Prav na Irskem, ki se je imela za najbolj katoliško med vsemi katoliškimi državami na svetu, so pedofili storili največ zla pobožnim otrokom pobožnih staršev. Še več kot v Združenih državah Amerike, Kanadi, Avstriji in Avstraliji, na Poljskem in v še kateri državi, kjer so zadnja leta porabili milijone, če ne celo milijarde evrov in dolarjev za prikrivanje nesnage ali za plačevanje težkih kazni po sodnih procesih. V Ameriki in Avstraliji so zapirali župnije, več deset jih je bilo, ki niso zmogle plačati kazni.

Na Irskem so škofi najbolj trdovratno branili pedofile, dokler se vetrovi niso obrnili v Vatikanu, v središču katolištva. Irska Cerkev je namenjala vse več denarja za to, da je žrtve kriminalcev odvračala od sodnih procesov, ki bi poleg gore denarja odnašali še dobro ime. Dolgo je trajala igrica skrivalnic in plačevanja pod mizo, tudi država je dolgo pomagala Cerkvi. Ko je počilo in je tudi Irska terjala denar od grešnikov iz posvečene cerkvene trdnjave, so bili za nekaj časa zamrznjeni diplomatski stiki med Dublinom in Svetim sedežem.

V našem primeru ne gre za irske škofe, ki so jih v Vatikanu odstavljali zaradi pedofilskih škandalov. Za razsodbo vrhovnega sodišča gre, ki se zdi marsikomu iz institucije, katere sedež je v Rimu, morda vnebovpijoča krivica. Pa ni krivica, če prav pomislimo in če vzamemo zares papeža Frančiška, ki svojo barko obrača skladno z nauki, kakor so bili na začetku. Kdor danes vzame zares Jezusov nauk, pravijo, hitro velja za levičarja, skoraj za prekucuha.

Dolgoročno lahko sodba vrhovnega sodišča o odgovornosti Rimskokatoliške cerkve za zločine svojih udov samo pomaga instituciji, ki gradi na zaupanju in veri. Po hudih časih, ki jih je Slovenska cerkev previharila kljub hudim kaznim rimske centrale, ki je svojo slovensko vejo z odstavitvijo štirih nadškofov obglavila, je prišel čas iskanja novega zaupanja. Pa ne samo zaupanja in utrjevanja vezi med enako mislečimi ob političnih hajkah, ki pa na Slovenskem pripomorejo k vedno novim razkolom.

O pedofiliji se v katoliškem svetu dolga desetletja skoraj ni smelo govoriti. Nauk, ki je prevladal, je veleval, da se mora ustanova ukvarjati z dušo storilca, pedofila. Ne z žrtvijo, ki so ji velikokrat ostale večne posledice. Papež Benedikt XVI. se je znal opravičiti žrtvam in je prvi pripomogel, da se je začel spreminjati odnos. Žrtvi nista več duhovnik ali nuna, ampak otrok, ki je bil njegov ali njen plen. Papež Frančišek je storil še veliko korakov naprej, tudi nuncija Wesołowskega je odstavil in ga izročil sodišču. Morda bo nekoč dovolil, da bo svet izvedel, koliko je Cerkev že plačala, ko je izgubljala procese zaradi svojih pedofilov.