Petdeset odtenkov rdečega greha

Istega dne, ko se je v Pekingu končal tretji plenum centralnega komiteja največje politične stranke na svetu (Komunistična partija Kitajske ima več kot 85 milijonov članov), je v New Yorku generalna skupščina ZN Kitajsko izglasovala za eno od 47 članic sveta za človekove pravice, ki ima svoj sedež v Ženevi.

Azijska sila ni edina enostrankarska država z debelim dosjejem kršenja svoboščin, ki bo imela v prihodnjih treh letih pomembno besedo o zelo pomembni temi, kot so človekove pravice. Z enakim glasovanjem sta bila v to telo izvoljena tudi Vietnam in Kuba, če k temu dodamo še Saudsko Arabijo, kjer je drzno izražanje upora že, če ženska sede za volan avtomobila, in Rusijo, katere predsedniku celo kitajski avtokrati zavidajo njegovo trdo roko, je jasno, da je svet prodal dušo hudiču in da zdaj le še zaradi lepšega govori o angelih varuhih, kakršen bi moral biti tudi svet ZN v Ženevi.

A problem je še precej globlji. Če bi hoteli odgovoriti na vprašanje, kdo si danes sploh zasluži položaj, s katerem lahko sodi in odloča o človekovih pravicah, bi namreč težko našteli 47 držav, ki vzorno ščitijo pravice posameznikov in enakopravnost vseh pripadnikov svojega naroda. Gre za to, da jih preprosto ni toliko. Čeprav obstaja povezava med tretjim plenumom in glasovanjem v New Yorku.

Kajti ne glede na to, da se da (in je tudi nujno) kitajski vladajoči partiji marsikaj očitati, ko gre za pošiljanje prodemokratičnih aktivistov na prestajanje dolgih zapornih kazni, streljanje separatistov po kratkem postopku in preganjanje vernikov, ki niso člani politično neoporečne Cerkve, ji kljub temu ne moremo (in tudi ne smemo) oporekati, da je revščina njena najhujša sovražnica in da je ena od maloštevilnih političnih sil današnjega sveta, ki še vedno znajo otipati vir razvoja in poiskati novo energijo rasti.

Nikoli ne bi smeli z gospodarskim uspehom upravičevati kršenja človekovih pravic, a smo to dosegli prav zato, ker gospodarski neuspeh neizogibno vodi v propad človekovega dostojanstva, potem so vse pravice irelevantne. Vse dokler je bil svet ideološko razdeljen na dva dela, je prevladovalo prepričanje, da so demokracija, svoboda govora in pravica do političnega delovanja pogoji ne le za zdravo družbo, ampak tudi za močno gospodarstvo. Zdaj je postalo vse to negotovo.

Slika članov kitajske partijske elite na tretjem plenumu, kako sedijo v ravni vrsti z enakimi svinčniki v rokah, s katerimi si delajo zapiske, in v podobnih oblekah za pomembna srečanja, je postavila vprašanje, kam gre Kitajska, ki se prebija skozi petdeset odtenkov rdeče ideologije v grešnem zakonu s kapitalističnim trgom. Pomemben poduk za vse druge pa je tudi to, da so Kitajci na svojem zasedanju pravzaprav poudarjali, da ni njihovi partiji pod srpom in kladivom nič več za demokracijo in avtokracijo in tudi ne za levo in desno. Ve samo to, da se vlade razlikujejo po tem, ali vodijo svojo državo naprej ali nazaj. Šele nato se lahko začnemo pogovarjati tudi o tem, kdo je bolj seznanjem s človekovimi pravicami.