Tiskane izdaje
V analogni informacijsko-komunikacijski dobi so pisma, tudi če so bila službene narave, prebirali zgolj naslovniki. Pošiljatelji so upravičeno pričakovali, da bo njihova vsebina ostala pri tistemu, ki mu je bila poslana.
Če je kdo podvomil o komunikacijski zasebnosti, se je moral spomniti le na 37. člen ustave. V njem jasno piše, da se varstva tajnosti pisem in drugih občil ter nedotakljivosti človekove zasebnosti lahko ne upošteva, a zgolj na podlagi odločbe sodišča, za določen čas, in le, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.
Potem se je zgodil internet, z(a) njim pa še družabna omrežja. Komunikacija je nenadoma postala javna in vseobsegajoča. Elektronskega pisma ni težko preposlati množici naslovnikov; brez soglasja in celo vednosti pošiljatelja. Še lažje ga je objaviti na spletnem portalu ali na družabnem omrežju, kjer je njegova vsebina na ogled vsakomur, ki pripotuje po virtualni komunikacijski avtocesti.
Da postaja komunikacijska zasebnost pojem iz preteklosti, se je pokazalo ob nedavnem zapletu med Natašo Pirc Musar in RTV Slovenija. Informacijska pooblaščenka in upravno sodišče sta soglašala, da je Pirc Musarjeva upravičena do fotokopije osnutka pravnega mnenja, ki ga je na svoj zasebni e-naslov prejela vodja pravne službe na RTVS. Na RTVS po drugi strani menijo, da to pomeni hud poseg v zasebnost, katere razkrivanje ne more biti odvisno od vsakokratne birokratske presoje posameznih uradov. Takšna odločitev, so zapisali, pomeni konec zasebne elektronske pošte javnih uslužbencev vselej, ko gre za področje njihovega dela - torej tudi javnost elektronske pošte novinarjev. Informacijska pooblaščenka je pojasnila, da je bojazen odveč, saj v konkretnem primeru ni šlo za poseg v zasebno komunikacijo posameznika, ampak za primer zlorabe zasebnega elektronskega naslova.
A zaplet nakazuje, da je meja med javno in zasebno komunikacijo že zelo ohlapna in da se zato upravičeno postavlja več vprašanj. Je naša komunikacija še varna? Pa tudi - od kod preži nevarnost? Jo ogrožajo uradniki ali posamezniki, ki brez razmisleka prepošiljajo ali javno objavljajo elektronska pisma, kot je to storila tudi Nataša Pirc Musar, ki je na twitterju objavila naša novinarska vprašanja in svoje odgovore nanje. Zdi se, da ustavna pravica do tajnosti pisem tako postaja stvar preteklosti. V državi, ki še sovražnega govora ne želi učinkovito preganjati, je naivno pričakovati, da se bo kdo posvetil varovanju komunikacijske zasebnosti. Še posebno ne v primerih, ko prejemnik elektronskega pisma ne razkrije pošiljateljevih intimnih podrobnosti, ampak le njegove službene načrte. V času digitalne komunikacije je zato bolje, če elektronska pisma sestavljamo z mislijo, da jih ne bodo prebirali zgolj naslovniki, ampak kar vsi poslušalci na virtualnem mestnem trgu.
