Tiskane izdaje
Atene, 20. junij
Morda sem naiven. Morda še vedno verjamem v Evropsko unijo, vsaj navidezno varovalo pred nacizmom in fašizmom, toda po objavi rezultatov grških parlamentarnih volitev, ki sta si jih Bruselj in Berlin z ustrahovanjem grških volivcev in volivk ukrojila po lastnih merah, sem vseeno pričakoval, da bo iz Evrope zaradi velikega volilnega uspeha grške neonacistične stranke Zlata zarja vendarle prišla glasna opozorila. Vsaj opozorila, če že ne kaj drugega. A evropske institucije - podizvajalci mednarodnih finančnih trgov - so v pijanosti zmagoslavja »njihove« Nove demokracije ostale neme.
»Zlata zarja je tu, da ostane,« je po objavi prvih rezultatov ponovljenih volitev, na katerih so neonacisti dobili slabih sedem odstotkov glasov in s tem osemnajst sedežev v novem grškem parlamentu, dejal njihov firer Nikos Mihaloliakos, 55, sicer matematik, ki bo od zdaj naprej skupaj s svojo ženo grel poslanske klopi v, hm, najstarejši demokraciji na svetu, ki očitno umira od - starosti. Medtem, ko je prihajal v svoj volilni tabor, so njegovi najbolj zvesti pristaši, nabildani in pobriti moški v črnih kratkih majicah zbranim novinarjem ukazali, naj vstanejo in pozdravijo njihovega voditelja, poleg katerega je sedel 31-letni tiskovni predstavnik skrajno desne stranke Ilias Kasidiaris, ki je pred dvema tednoma v televizijskem soočanju pretepel poslanko komunistične stranke in se - če ne drugega, je za razliko od nemajhnega dela stare, patriarhalne Grčije, vsaj transparenten - za svoje dejanje ni niti opravičil.
Konec leta 2009, ko kriza še ni udrihala s polno močjo in ko so številni Grki, ki so tako dolgo živeli preprosto predobro, še vedno verjeli v čudežno rešitev, je za Zlato zarjo volilo le 19.000 Grkov. Minulo nedeljo je neonacistom svoj glas dalo okoli 440.000 grških volivcev. In volivk. Kljub odprtemu nasilju njihovih članov nad ženskami. Kljub svastiki v zastavi. Kljub hitlerjanskemu pozdravu, po katerem slovi njihov firer. Kljub uradnemu zanikanju holokavsta in skrajnemu antisemitizmu. Ne kljub. Prav zato!
Zlata zarja se je strmo vzpela zaradi brutalne protipriseljenske retorike. A ne le zaradi retorike. Tudi zaradi dejanj. V njihovo nasilno obnašanje in obračunavanje s priseljenci sem se prepričal tudi sam. Večkrat. Tako v Atenah, kot v Patrasu, kjer so razmere za ekonomske priseljence in begunce, največje žrtve »evropske finančne krize«, najslabše na stari celini. Videl sem, kako so, vozeč se na težkih motorjih, iz katerih so vihrale grške zastave, na atenskem trgu Omonia z bejzolskimi kiji in palicami tepli priseljence. Videl sem, kako so v obmorskem parku v Patrasu nad uboge Afričane in Azijce spustili rotvajlerje, pitbule in nemške ovčarje. In to pred očmi policistov, ki se niso zganili. Nasprotno - s svojim aktivno pasivnim obnašanjem so omogočili nasilje, zato res ni presenetljiv podatek, da je za neonaciste volila kar polovica grških policistov.
Primerov brutalnega obračunavanja s priseljenci, ki ima vedno več podpore tudi s strani uradne politike, ki pospešeno »čisti« ulice grških mest, nova demokracija, in polni na novo izgrajena deportacijska taborišča, je ogromno. Njihovo število se strmo vzpenja. Da, Zlata zarja, ki (dobesedno) napoveduje, da bo iz bolnišnic na cesto zmetala vse ilegalne priseljence in njihove otroke, je tu, da ostane. Je tu, da raste.
V krizah cvetijo ekstremizmi. Na njih je ves čas potrebno opozarjati. Vse ostalo je definicija krivde. Zgodovina ponuja jasne lekcije.
