Plača naj politika

Pomembno je tudi, ali naš denar bolj družbeno koristno porabi vlada ali energetska podjetja.

Objavljeno
15. januar 2016 17.44
Borut Tavčar
Borut Tavčar
Slovenija je z arbitražo o nedobavi elektrike iz Nuklearne elektrarne Krško izgubila že drugi spor s Hrvaško, ki ga bomo tako ali drugače plačali vsi. Vlada se je sicer namenila 42 milijonov evrov, ki jih je že plačala Hrvatski elektroprivredi, da ne bi obresti še dodatno zrasle, izterjati od energetike, natančneje podjetij, ki so zaslužila s trženjem hrvaške polovice elektrike iz NEK. Katero podjetje in koliko bo plačalo, na ministrstvih za finance in infrastrukturo še ugotavljajo.

Odločitev ne bo preprosta, še manj pa verjetno poštena. Slovenija je v letih 2002 in 2003 imela le en energetski steber, Holding Slovenske elektrarne. Ta je prodajal hrvaško polovico elektrike iz NEK elektrodistribucijam, ki so tako tudi imele nekaj koristi, saj je bila elektrika iz NEK cenejša od elektrike iz Teša, računi za gospodinjstva in podjetja pa se niso znižali. HSE pa ravno zaradi te cenovne razlike ni mogel prodati toliko elektrike iz Teša, ta je bil tako večkrat kot običajno ugasnjen. To škodo in koristi za HSE bodo tudi morali preračunati. Poleg tega lahko zahtevek vlade za poplačilo škode skrha odnose HSE z bankami in, na drugi strani, poveča možnosti za unovčitev državnega poroštva za posojilo za Teš 6.

V Elesu na drugi strani pravijo, da s prodajo hrvaške elektrike nimajo nič, da je njihova družba Eles GEN prodajala le slovensko elektriko, pri tem pa obdržala vse dobičke. Iz Elesa GEN je leta 2006 nastal drugi steber, z Gen energijo, polovično lastnico NEK, na čelu.

Energetika in politika sta tesno povezani, politika se neprestano bori za vpliv na sestavo vodstev energetskih družb, daje podporo izsiljenim projektom, kot je Teš 6, hkrati pa v energetiki pogosto vidi vrečo dobro plačanih služb, pa tudi denarja za različne namene. Taki izleti so še posebej sporni, denimo dokapitalizacija NKBM, v kateri so energetska podjetja izgubila precej denarja za naložbe. Tudi pri arbitraži o NEK si je politika precej umazala prste. Konec 2001 je bil podpisan meddržavni sporazum o NEK, Slovenija naj bi po njem Hrvaški začela dobavljati elektriko najpozneje do julija 2002. Toda občina Krško, ki jo je tedaj vodil sedanji evropski poslanec iz vrst SLS Franc Bogovič, je junija 2002 na ustavno sodišče vložila zahtevo za presojo ustavnosti pogodbe, pod to zahtevo pa se je podpisalo 30 poslancev, večinoma iz vrst tedanje opozicije (SDS, SLS, NSi, SNS, SMS). Vladajoča koalicija pa ni znala sestaviti prave ekipe za arbitražni postopek.

O odgovornosti politike in strank za škodljive odločitve se premalo govori, to naj bi kaznovali le volivci na volitvah. Kako bomo ocenjevali to, da bo ta politika postavila okvir energetiki in onemogočila nove izsiljene projekte šele konec leta 2017? Ker bomo za arbitražno škodo plačali vsi, je pomembno tudi, ali naš denar bolj družbeno koristno porabi vlada ali energetska podjetja. Ta ocena bi bila precej preprostejša, če bi imeli sprejet energetski koncept. Za zdaj pa velja, da so vse prihodnje naložbe energetike usklajene z evropskimi smernicami za okolju bolj prijazno prihodnost in da si vsaj Eles prizadeva v svoje naložbe vključiti čim več slovenskega znanja in industrije. Politika pa gradi ograje.