Planet naj dobi nicorette

Če bi bilo letošnje zasedanje predsednikov držav in vlad držav Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (Apec) v Singapurju, bi moral ameriški predsednik Barack Obama plačati 500 dolarjev kazni, ker je na nekaj sestankih žvečil zvečilni gumi. Imel je to srečo, da v Pekingu proti kršiteljem higienske discipline ne veljajo strogi singapurski zakoni, zato je bil »kaznovan« zgolj s številnimi očitki kitajskega javnega mnenja, ki ni imelo razumevanja za to, da se poskuša Obama s pomočjo žvečilnih gumijev nicorette odvaditi kajenja.

V spletnih forumih so ga poimenovali »raper« in »postopač« ter celo »antidiplomat«. Nekaj teh vzdevkov pa so mu namenili tudi republikanci, resda ne zaradi žvečilnih gumijev, ampak zaradi premoga. Republikanci so ogorčeni, ker je Obama tako zlahka sprejel izziv kitajskega predsednika Xi Jinpinga in na zasedanju Apeca v Pekingu obljubil, da bodo ZDA v prihodnjih devetih letih zmanjšale izpuste škodljivih plinov za 26 do 28 odstotkov glede na raven izpustov leta 2005, medtem ko si je Kitajska naložila zgolj obveznost, da bo začela po letu 2030 zmanjševati izpuste ogljikovega dioksida in da bo do takrat delež čiste energije povečala na 20 odstotkov skupne proizvodnje elektrike.

Težko je vnaprej izračunati, kakšni bodo učinki kitajsko-ameriškega sporazuma o zmanjševanju onesnaževanja, in verjetno imajo prav tisti, ki opozarjajo, da je njegov politični pomen večji od ekološkega.

Moramo se zavedati, da so vsa dosedanja prizadevanja, da bi iznašli globalni mehanizem reševanja sveta, propadala, ker so Kitajci in Američani vedno držali figo v žepu in se izgovarjali drug na druge vsakič, ko je bilo treba človeštvu obljubiti, da se v imenu gospodarskega razvoja ne bo uničila še tista zadnja molekula zdravega zraka, vode in zemlje.

Apec je tudi letos dokazal, da je njegov obstoj smiseln, če že ne zaradi česa drugega, pa zato, ker voditelje tega območja prisili, da si nadenejo enake srajce in se spomnijo tega, da živijo na istem planetu. Vsekakor se jim je zdelo smiselno vse zbrati na enem prizorišču, tudi zato, ker se šele pri neposrednem primerjanju demokracij in diktatur, monarhij in republik, vidi, da vse te klasifikacije niso pomembne, če se ne upošteva, kako živijo ljudje, ne pa predsedniki in sultani.

Xi je očitno spoznal, da mu njegov gospodarski čudež ne bo pomagal, če ga ljudje zaradi smoga ne morejo videti. Neodvisno od družbene ureditve in politične opredelitve v 21. stoletju nobena država ne bo veljala za napredno, če bo zanemarila kakovost življenja znotraj svojih meja. Začne se z vsakim vdihom zraka. Z vsakim požirkom vode.

Če sta se Xi in Obama odločila svojim tovarnam dati nicorette, da bi manj kadile, ljudje pa bi tako imeli čistejša pljuča, jima je treba prizanesti s kritikami. To je bil namreč skrajni čas, da spoznata, da premog ni ideološka kategorija.