Planica je dobila krila
Kdor čaka, dočaka, bi lahko zapisali ob zmagi planiške kandidature za svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju leta 2023.
Odpri galerijo
Planica, nordijska kraljica 2023 KARIKATURA: Marko Kočevar/
Marsikomu se je v slovenski odpravi v Grčiji odvalil kamen od srca. Ta se je planičarjem v prsi naselil zdaj že oddaljenega leta 2012 po porazni prvi kandidaturi za SP 2017 v Južni Koreji, začinjeni s škandalom okoli takratnega predsednika Smučarske zveze Slovenije Tomaža Lovšeta. Ko sta v Barceloni in Cancunu padli še kandidaturi za prvenstvi z letnicama 2019 in 2021, se je zdelo, da bo za Slovence sveta dolina pod Poncami v tej konkurenci večna poraženka.
A vendarle je logično, da je v četrto Slovenija prišla do največjega tekmovanja na snegu, ki ga je sposobna prirediti. Več kot nordijsko SP so le olimpijske igre, ki pa si jih ta čas ne morejo privoščiti niti države z večkratniki slovenskega BDP. Tudi na svetovnih prvenstvih se ne tare kandidatov, in kdor je dovolj vztrajen, je praviloma na koncu tudi poplačan.
Zmagi nad Trondheimom, ki ni bila samoumevna, pa ne gre gledati v zobe, ampak jo je treba zgrabiti za roge. Planica, ki jo športni svet pozna le po smučarskih skokih oziroma poletih, je dobila izjemno priložnost za širjenje obzorij in ponudbe, njen opevani nordijski center pa je izpolnil enega od svojih osnovnih poslanstev, saj je bila prav kandidatura za SP eden glavnih argumentov za njegovo gradnjo.
Ko bo februarja leta 2023 gostil najboljše smučarje skakalce, skakalke, tekače, tekačice in nordijske kombinatorce, bo s snegom obsedeni del sveta izvedel, da Planica niso le poleti, Slovenci pa bomo morda dojeli, da so zunaj naših meja v nordijski družini tekači vsaj enakovredni partnerji skakalcev, če ne kaj več.
Planica je dobila krila, SP 2023 je lahko uspešno, dobičkonosno in poučno, ampak tudi to ni samoumevno. Po šestih letih kandidiranja in lobiranja se pot in delo nista končala, ampak šele začela.
A vendarle je logično, da je v četrto Slovenija prišla do največjega tekmovanja na snegu, ki ga je sposobna prirediti. Več kot nordijsko SP so le olimpijske igre, ki pa si jih ta čas ne morejo privoščiti niti države z večkratniki slovenskega BDP. Tudi na svetovnih prvenstvih se ne tare kandidatov, in kdor je dovolj vztrajen, je praviloma na koncu tudi poplačan.
Zmagi nad Trondheimom, ki ni bila samoumevna, pa ne gre gledati v zobe, ampak jo je treba zgrabiti za roge. Planica, ki jo športni svet pozna le po smučarskih skokih oziroma poletih, je dobila izjemno priložnost za širjenje obzorij in ponudbe, njen opevani nordijski center pa je izpolnil enega od svojih osnovnih poslanstev, saj je bila prav kandidatura za SP eden glavnih argumentov za njegovo gradnjo.
Ko bo februarja leta 2023 gostil najboljše smučarje skakalce, skakalke, tekače, tekačice in nordijske kombinatorce, bo s snegom obsedeni del sveta izvedel, da Planica niso le poleti, Slovenci pa bomo morda dojeli, da so zunaj naših meja v nordijski družini tekači vsaj enakovredni partnerji skakalcev, če ne kaj več.
Planica je dobila krila, SP 2023 je lahko uspešno, dobičkonosno in poučno, ampak tudi to ni samoumevno. Po šestih letih kandidiranja in lobiranja se pot in delo nista končala, ampak šele začela.
