Plazeči se državni udar

Zadnji niz pisem slovenskih politikov, ki jih je sprožil prvak SDS Janez Janša, v katerem od državnega vrha zahteva popravo krivic, niso noviteta. Spomnimo se le pisem Dragi Tone ali Dragi Borut.

Vendar med pismi, ki smo jih lahko brali v preteklosti, in Janševim pismom je velika razlika. Tista so poskušala biti duhovita, zafrkljiva, javnost se je ob njih lahko privoščljivo muzala in pomenila so popestritev dolgočasne politične sivine. Pri zadnjem postanejo stvari resnejše. Ob Janševem odzivu na pismo Mira Cerarja in nastop Milana Brgleza ne smemo spregledati drobne podrobnosti, in sicer da naj bi šlo za interno pismo. Kaj je s tem Janša mislil, lahko le ugibamo. Možna predpostavka je, da se je hotel o popravljanju krivic, nelegitimnih volitvah in posledično nelegitimnih predstavnikih države pogovarjati za zaprtimi vrati. Popolnoma realno je, da je hotel nekje na tajni lokaciji, neznanega dne in ob neznani uri od nelegitimnega državnega vrha izsiliti predčasne volitve. Drugače si silnega odziva Cerarja in Brgleza ni mogoče pojasniti. Zanimivo je tudi, da je v druščino domnevno nelegitimnih politikov vključil tudi predsednika države Boruta Pahorja – pri čemer ni jasno, ali kot zaveznika, mediatorja ali kot političnega nasprotnika.

Pismo SDS je zanimivo tudi z vsebinskega vidika. Opazimo lahko, kako Janša razume nedavne odločitve ustavnega sodišča, ki je razveljavilo pravnomočno obsodbo v primeru Patria in mu dokončno vrnilo poslanski mandat. Janša politik bere odločbe US skozi politično prizmo in vleče konkretne politične poteze. Izhaja iz vere, da je moralni zmagovalec v montiranem sodnem procesu proti neokomunističnim silam, ki še vedno zasedajo slovensko pravosodje. Verjame, da ga je US z odločitvami opralo vseh korupcijskih grehov in da je dobil nekakšno bianco menico nedotakljivosti s pečatom ustavnega sodišča. Strategija, ki jo lahko razberemo iz pisma in njegovih dosedanjih javnih nastopov, je sledeča: demontaža in lustracija pravosodja (proti Janši poteka še nekaj sodnih in preiskovalnih postopkov), sprememba medijskega prostora, kar da bi mi omogočilo bolj pošteno predvolilno kampanjo, in ob zaključku procesa še izsiljenje predčasnih volitev.

Čeprav se nam lahko zdi logika Janševega pisma državnemu vrhu povsem za lase privlečena, ker temelji na napačnih predpostavkah, je to manj pomembno. Najpomembneje je, v kaj verjame on sam in zaslepljeni sledilci, ker bodo v prihodnje tako dosledno tudi delovali. Boj se bo nadaljeval v poslanskih klopeh, na političnih zborovanjih po državi, pred medijskimi hišami in pred sodišči. Ko se bodo pojavili še šotori »vernikov«, ki ne dvomijo o obstoju krivosodja, pred naštetimi institucijami, bomo lahko ugotovili, da smo podobno politično strategijo neke opozicijske stranke v pohodu »plazečega se državnega udara« že nekje spremljali. V sosednji Hrvaški, namreč, pravkar spremljamo sklepno fazo radikalnega boja zmanipuliranih braniteljev proti domnevnim neokomunistom. Janševo pismo je pravzaprav napoved, da slovenska politika ni dosegla dna, da lahko še nazaduje – da je pred nami kroatizacija politike.